强辱丰满人妻hd中文字幕 zgodba – II

oja mama je leta 1911 v takratnem Rajhenburgu rodila nezakonsko  hčerkico. Krstila jo je za Maro. Oče je ni nikoli priznal za svojo, čeprav je mama vedno trdila nasprotno. Ali je bil sum upravičen, ali ne, je ostala njuna skrivnost.
Ko se je pričela prva svetovna vojna, je oče moral v vojsko. Imel je čin orožniškega stražmojstra. Bil je vesten in priljubljen, tako pri sodelavcih, kot pri nadrejenih.
Mama je v tem času živela s hčerko Maro pri svojih starših v Rajhenburgu.
Oče je prišel nekega dne na dopust v Rajhenburg, bil pa je takoj spet službeno vpoklican; v tamkajšnji pekarni je bil neki vajenec ukradel denar iz blagajne in na kolesu pobegnil. Oče mu je sledil, 一旦试了黑人后你就不想回头 s kolesom, in ga po več kilometrih dohitel. Kot je bila tedaj navada, ga je kar na licu mesta 一旦试了黑人后你就不想回头 kaznoval. Orožnik, sodnik in izvršitelj.
Dogodek je očeta precej razgrel in razburil. Ob nekem studencu se je napil mrzle studenčnice, kar je bilo zanj skoraj usodno.
Zbolel je za hudo pljučnico z večkratnim izbruhom krvi in tuberkulozo kot posledico. Vojaške oblasti so ga poslale v specialistično kliniko v Hergas v Nemčiji, kjer se je zdravil kar dve leti.
Za delo na terenu ni bil več sposoben, zato so ga premestili v pisarno na Glavarstvo na Ptuju. Sestavljal in pisal je razna priporočila za fante in može, ki so bili še v vojski, da so na razne intervencije in prošnje prihajali predčasno domov.
Oče je imel zelo lep rokopis; pisalo se je ročno, s peresom in črnilom, 一旦试了黑人后你就不想回头 s tušem. Še danes hranim kartico, ki jo je leta 1914 napisal svoji sestri z bojišča Doberdob.
Tisti čas sta imela oče in mama že svojo hišico z velikim vrtom in sadovnjakom v Spodnji hajdini pri Ptuju.
Oče se je vozil v pisarno na Ptuju s kolesom, mama pa je sama obdelovala vrt; delo je bilo zanjo čisto pretežko, saj tega ni bila vajena. 一旦试了黑人后你就不想回头 očetu je bilo težko in mučno vsak dan premagovati tolikšno pot s kolesom, zato sta se odločila hišico prodati in se preseliti v mesto. Ni mi znano kdaj ste se poročila; stanovala sta v hiši za stolno cerkvijo; 一旦试了黑人后你就不想回头 tam je bilo drevje in travnik pred hišo.
Oče in mama sta bila oba zelo čedna, lep par, vendar medsebojno zelo ljubosumna; posebno oče. Bil je bolestno ljubosumen.
Leta 1915 se jima je rodil sin Franc, dve leti za njim jaz, najmlajša.
Mama me je vozila še v vozičku okrog hiše, ko je baje pristopila glavarjeva žena in povprašala, kako bodo otroka poimenovali. Oče je povedal, da se še nista odločila, gospa pa je predlagala, naj me krstijo za Zito. Poslala da bo zaboj šampanjca, da bi to zalili. Res sem dobila to ime.
Zita von Bourbon-Parma se je imenovala žena takratnega – poslednjega avstroogrskega vladarja Karla I. Avstrijskega, ki je bila leta 1916 z njim okronana.
Oče je vestno opravljal svojo službo, mama je skrbela za družino, poleg gospodinjenja pa še nekaj zaslužila s šivanjem.
Nekega dne je oče prišel domov na malico in našel našo mamo spečo za likalno mizo in vse nas otroke speče po tleh med igračami. Zastrupili smo se bili s plinom in oče je prišel še ravno ob pravem času. Menda nas je znosil kar na travnik pred hišo in nas rešil gotove smrti.
Nekoč kasneje – imela sem morda nekaj mesecev – me je mama držala v naročju na pragu stanovanja. Mimo moje glave je prižvižgala krogla iz puške in se zarila v podboj vrat. Nihče ni vedel zakaj in od kod.
Bila je vojna.