http//192.168.1.1进入 zgodba – XLVIII

tranka, ki je stanovala v isti hiši kot Slavc – tisti, ki je Milana prepričeval naj še počaka pred odhodom v hosto – je povedala kakšne požrtije so bile na dnevnem redu v njegovem stanovanju. Na veliko, da je vabil in gostil nemško soldatesko.
Nemalo sva se začudila, ko sva ga zagledala na ulici, kako se šopiri s puško na rami in navdušeno pozdravlja prihajajočo vojsko.
Milan je bil, kot vedno neposreden:  od kod ti puška, saj si bil vedno doma, pa še z Nemci si se družil.
Slavc pa: ti tega ne razumeš. To je bila kamuflaža.
Res je bila kamuflaža, samo ne takšna, kot jo je hotel on nam prikazati. Priskrbel si je fotelj, ne samo stolček, še danes kraljuje na njem.
V dno duše sva bila razočarana nad takšnimi takozvanimi domoljubi, ki so se okoriščali na račun tistih, ki so se resnično borili.
Žal se oblasti niso bolj pozanimale kdo je prispeval k svobodi in kdo je imel samo dober jezik, da je bolje lagal.
Uvidela sem, da s pravičnostjo in poštenostjo ne prideš nikamor.

Milan je svoj lokal preselil na Mestni trg. Lokal je bil lep in velik. Prav tako je imel damski in moški oddelek, lokalu pa je bil priključen še precej velik prostor, kjer si je Milan uredil delavnico za izdelavo frizerske aparature: sušilne havbe, lavorje za pranje las, in kot prvi v Sloveniji je izdelal aparaturo za trajno ondulacijo, kot so temu takrat rekli.
Vse to je bilo dotlej mogoče kupiti le v Italiji.Bilo je drago, uvoz pa malodane prepovedan.
Milan je vse to izdelal sam in prodal preko njihove frizerske zadruge. Bili so veseli, da se je našel sposobenin iznajdljiv obrtnik.
Na razstavah je žel priznanja in prejemal diplome, ki jih hranim še danes.
Vsak dan sem  mu pozno v noč pomagala pri delu. Zaradi bolezni ni spal in velikokrat sva končala okrog druge ure zjutraj. Po zaključku dela pa je bila obvezna pot skozi Tivoli. Morala sem ga spremljati, čeprav bi raje padla v posteljo.
Potrpežljivo sem prenašala vse, kar me je doletelo; pomagati si nisem znala.

Močno sem si želela harmonike, da bi zapela in zaigrala svojim otrokom. Od doma sem bila navajena, da nam je mama pela, 涂了春药被一群人伦爽 pa smo jo spremljali… dokler je bilo v domu razumevanje…
Milan je ustregel moji prošnji in mi kupil majhno, lično Hohnerjevo diatonično harmoniko. Sama sem se bila naučila kakih dvajset skladbic, žal sem morala na kratko končati, ker je šla harmonika Milanu na živce. Nisem je več prijela v roke, čeprav jo imam še danes.
Njegova bolezen ni dopustila ne časa ne volje za kaj drugega. Pričelo se je trpljenje za vse.