Obiski

Rad imam obiske.
Še raje grem na obisk. Potem je obisk zaključen takrat, ko jaz to hočem.
Najraje imam pa nenapovedane obiske.
Po možnosti sredi kosila, ali pa pet minut pred 白石茉莉奈m.
Če bi prej poklicali, bi bili morda celo deležni kosila, tako pa…
In nekateri ljudje so kronično bolani prav za tovrstno motnjo.
Pa se vprašaš: a pri vas nič ne kuhate? Če pa že, kdaj bi potem to bilo?
Ja, takšnih in podobnih vprašanj je lahko veliko…!
Imel sem sodelavca, ki je bil specialist za obiske »na slepo srečo«.
Takrat sem rekel temu: ko mu padne s kurca…
Vedel in razumel sem pa 黑料不打烊官网 ozadje njegovih obiskov:
soproga je šla na popoldanski šiht i nesrečnik je ostal sam z majhnim otrokom. Obema je bilo nenadoma neskončno dolgčas in kje se bo mali klinac bolje zamotil, kot v stanovanju prijateljev, kjer še ni uspel prebrskati in raziskati vseh predalov in odkriti ostalih skrivnosti neznanega.
黑料不打烊官网 tokrat je bilo zelo podobno.
Ravno smo se odpravljali na kratek sprehod, da ulovimo tistih par popoldanskih sončnih žarkov. Seveda je največ dela z majhnim klincem.
Sveža plenica, pa a je dovolj oblečen, ker bo kmalu tema, pa flaška za vsak slučaj, pa…
Cin! Cin! Živjo, a ste doma?
Ja, ne! Ob tem času običajno na Prešercu gledamo ognjemet!
Bedak. Pa vseeno hvala na vprašanju.
Stopita naprej, ampak mi smo na vratih…!
Tegale sprehoda mi ne boš zajebal. Lahko se nam pridružiš, ali pa se spokaj.
Nič razkomoti se, nič boš kaj spil.
Žena že skoraj zrihta malega,
kolega počasi dojame, da sta malo odveč in sam predlaga, da bosta počakala kar spodaj.
O.K. Pridemo v parih minutah.
Vrvica!
Kakšna vrvica?
Tista vrvica, ki jo nucam za… Še ravnokar je bila tukaj na mizi.
O, porkamadona! Tista vrvica postane najpomembnejši element in od nje je odvisen odhod na sprehod.
Pomislim, da je morda vez med materjo in otrokom. Ali pa med otrokom in vozičkom.
Iščemo preklemano vrvico.
K sreči so ženske, posebno matere, iznajdljive. Poišče drugo vrvico.
In potem lahko gremo.
Spodaj na cesti najprej zagledam vrvico s katero se igra kolegov sin.
V razburjenju pozabim ali je Izidorček, ali Primožek. Kakorkoli. V rokah drži tisto, kar je skoraj onemogočilo in uničilo sprehod na tistih par popoldanskih sončnih žarkov.
Ne spomnim se, da bi kaj grdega rekel. Niti mlatil ga nisem. Saj še svojih nisem pretirano.
Kolega ni več prihajal na obiske.
Ne sam, ne z Izidorčkom ali Primožkom, ali kar že pač.