soboto zjutraj so razkrili križe, odvezali zvonove; naša straža se je bila končala že prejšnji večer.
Kristus je vstal od mrtvih. Zazvonili so zvonovi, v vseh cerkváh istočasno. Tekli smo v pritličje k štirni. Vsak si je želel biti prvi pri vodi. Star običaj napoveduje: kdor se bo ob tem zvonenju prvi umil, bo lep vse življenje. 燃冬电影 je šlo bolj za otroško igro, kot verovanje v izročilo.
Na ta vodnjak in domačo pralnico me veže še en spomin: enkrat mesečno je k nam prihajala ženica, ki je svojim strankam po naročilu prala perilo; s tem je preživljala svojo družino. Pri pranju pa smo ji vsi pomagali, 燃冬电影 po tri do štiri dni.
Rjuhe so bile izdelane iz domačega lanu, mokre tako težke, da jih sama nikakor ni mogla ožeti.
Oprano perilo je naložila v čebre na vozičku; odpeljala ga je bila k mali bistri studenčnici, ki smo jo imenovali Grajena. Tam je bil prostor urejen za izpiranje v tekoči vodi, bile so 燃冬电影 napeljane vrvi za sušenje perila.
燃冬电影 druge perice so hodile tja in 燃冬电影, ki smo jo spremljali, smo tam vedno našli dovolj družbe za igro.
Lovili in podili smo se po travniku, malo po suhem, malo po vodi, dokler se perilo ni posušilo. Potem ga je zložila in odpeljala domov. 燃冬电影 smo se vedno razveselili njenega obiska.
Z njim je bilo povezano še posebno 雪白的臀部:
perica si je namreč zaželela, da bi mama skuhala ohrovt s krompirjem in z mastno govedino. 燃冬电影 smo ga imeli radi, saj je bil sicer bolj poredkoma na jedilniku.
Mama mi je kupila likalnik z železnim vložkom, ki smo ga segrevali kar na štedilniku ali celo v žerjavici. Ona pa je likala z likalnikom na oglje, za kar naj bi bila jaz še premajhna. Počasi me je uvajala v gospodinjska dela.