Made in PRC

ospravljam danes  smreko, novoletno jelko, zame še vedno Božično drevesce, čeprav je že nekaj let zapored sintetično; ne toliko zaradi zelene ozaveščenosti, kot zaradi cene in principa. Ko sem nazadnje kupoval pravo jelko pri trgovcu na Rudniku, mi je Korošec z močnim naglasom, ki je spominjal na ljubega predsednika Desusa, prodal lepo in povsem sveže drevesce po zelo ugodni ceni. S ponosom sem ga privlekel domov; komaj je pasalo v Megana.
Postavili smo ga z vsemi častmi, vendar je bilo drevesce do Božiča skoraj golo, kot moje jablane na vrtu. Rekel sem si: kaj si me nategnil, kurec koroški, in od takrat imam smreko Made in PRC.
Ne bi niti vedel, če ne bi danes ob pakiranju v škatlo, opazil tega napisa.
Vse pogosteje se srečujemo s to “blagovno znamko”.
Pa se spet spomnim obiska vrste tovarn na tisti strani sveta. Dolge vrste miz z dalavkami, ki opravljajo kratke, enostavne delovne operacije. Te so običajno, kot v stripu, narisane na panoju nad glavo.
Ampak to niso delavke, dekleta, to so punčke…! Vodjo, ki nas vlači po tovarni, vprašam, kolikšna pa je poprečna starost teh deklet. Zagotovijo mi, da vsaj osemnajst. Naš vodja “misije” pa me karajoče opomne: ne sprašuj neumnosti!
O.K. Ne bo se ponovilo! Vse so odrasle in vedo kaj delajo.
Obrnem na hec in vprašam svojega šefa si videl kakšno blondinko?
Zvečer se izgubiva v mesto. Sama brez spremstva. Charlie, oficir za zvezo (rojen tam nekje), je vsakič sproti omedleval: fantje, ne se hecat, da vas ne bomo zjutraj po kosih vlačili skupaj…!
Ni mi pustil vzeti taksija za nekaj kilometrov do hotela, dokler se ni bil prepričal, da voznik pozna hotel  in pot, in da ima potrebna dovoljenja in podobno…
Zaželiva si kave in najdeva kavarnico v stavbi nad trgom. Primerljivo bi bilo z nadstropjem nad banko na Prešernovem trgu. Sediva v veliki izložbi, povsem ob šipi in gledava na trg tam spodaj. Pomislim: kaj bi dale ljubljanske frajle za takole sceno! Posedajo v kavarnici na Tromostovju, na visokih stolih, da bi jih kdo opazil in plačujejo pregrešno drago kavo.
Videti in biti viden. Tu je bistvo. Nama ni bilo toliko do tega. Želela sva si kave.
S pomočjo slikovne ponudbe, nekaj z rokami, se sporazumemo kaj želiva. Medtem, ko čakava na naročeno, vprašam svojega šefa koliko jezikov govoriš, pet? šest? Ironija. Tukaj ne moreš naročiti niti spodobnega kofeta…!