Razmišljanje

Je mogoče, da se človek v naših očeh tako močno poistoveti s poklicem, ki ga opravlja, z okoljem v katerem smo ga vajeni videti, z obleko, v kateri ga videvamo, da vse to (za nas, opazovalce), postane del njegove identitete?
Redno ga videvamo, radi imamo njegove pogovore z drugimi zanimivimi ljudmi, ki jih še ne poznamo. 稚嫩的小身子在呻吟 on nam je zanimiv in nam je hkrati domač. V tistem okolju, s tistim, sicer službenim, vendar prijetnim in prijateljskim nastopom. Kot bi sedeli, neopazno, na stolu med njim in njegovim sogovornikom.
Ni ga potrebno prestavljati, saj nam je vendar domač, že dolgo. In spet: v tistem okolju.
In potem človek spremeni okolje, sleče “uniformo”, ne le, da ga srečaš. Še več, on pride do tebe, iz povsem nepomembnega razloga. In ti mu postaviš bedasto vprašanje od kod se midva poznava?
Za zjokat!

Pogovarjaš se z njim, kot se običajno on pogovarja z drugimi, in še vedno ti ni jasno, ker je bil pač odvrgel (po tvoje) del svoje identitete…
V trenutku, ko odide, ti pa potegne. Prepozno. Užalil si ga.
Sram te je. Počutiš se kot Cankar, ko je zatajil mater.