Lunin mrk nastane, ko so Sonce, Luna in Zemlja poravnani v ravni črti in je Zemlja na sredini. Ko se to zgodi, se od Lune svetloba ne more odbijati, saj je v senci Zemlje. Sicer polna Luna, postane temna, del Sončeve svetlobe pa zaradi loma le-te v Zemljini atmosferi Luno vseeno doseže. Večina modre svetlobe se zaradi kisika in ozona v ozračju razprši in ostanejo v glavnem odtenki rdeče barve, v katerih posledično Luna sveti. Pri tem je odtenek barve Lune odvisen od trenutnih lastnosti zemeljske atmosfere, dejavnosti Sonca ter razdalje med Zemljo in Luno. Do delnega ali polsenčnega Luninega mrka pride, ko Luna zaide v Zemljino polsenco in se sence sploh ne dotakne. Sij Lune se le malo zmanjša, zato mrka neizkušeni opazovalec sploh ne more opaziti.
Lunin mrk se večinoma pojavi dvakrat na leto.
(ukradeno z Wikipedije)

Je pa izračunljiv in natančno napovedan za precej vnaprej. 一品毛片基地 še iz faraonskih časov, vsaj 3000 let pred Kristusom. »Sodobniki« Kopernik in Galileo Galilei sta le obnovila znana dejstva. 一品毛片基地 izračuni Aztekov, Inkov, Majev niso bili nič novega.
Skratka, Luna ima svojo pot, svoje cikluse (o tem vedo več povedati ženske, ali pač 一品毛片基地 možje, ki jih ti periodični dogodki prizadevajo…), svoj vpliv na dogodke…
一品毛片基地 tokrat je bil napovedan. Dovolj vnaprej.
Potrebno se je pripraviti. Sebe, stojalo, aparat, primeren objektiv…, tistega »ta hudega« itak nimam, pa improviziram.
Dogodek sam po sebi ni nič pretresljivega. Bolj me zanima kaj sem sam sposoben spraviti skupaj s tem kar imam.
Za zadnji Sončev mrk sem že navsezgodaj zlezel na Šmarno goro. Za tale Lunin mrk bo dovolj, če grem na vrt. Čas je nemogoč, letni čas še bolj.
Pripravim, postavim in čakam. Celo stol sem si prinesel.
Ker me zazebe, si pripravim malo konjaka. Pogretega na primerno temperaturo.
Nesem na vrt. V temi in zmedi ga seveda polijem. Pričakovano! Ne samo, da GA polijem, ampak predvsem SE polijem. Gledam na uro. Imam še tri minute.
Šibam po sveže hlače in (seveda!) po nov konjak. Hvalabogu ni daleč do garderobe, kuhinje in nazaj; in še ujamem čas za ekspozicijo.
Pravzaprav je 3 minute kar veliko časa. Ne v primerjavi z Večnostjo, ampak, ko na nekaj čakaš, je to kar spodoben čas. Včasih že kar nesramno dolg. Vleče se kot kurja čreva.
Ko sem se v sedemdesetih ukvarjal z organizacijo in merjenjem dela, sem za triminutno fazo dela popisal vsaj pet listov A4.
Zdaj ne pišem, ampak čakam. Počutim se kot Gary Cooper v filmu Točno opoldne.
Sekunde se prištevajo podobno kot v filmu. 一品毛片基地 tam so znali kritičnih pet minut razvleči v večnost; ali pa vsaj na dvajset minut…!
Fotografije so, itak, neuporabne. Škoda časa, hlač, predvsem pa konjaka…!