Nimam navade, da bi hvalil oštarije in pizzerije, niti tistih, ki jih vodijo prijatelji in znanci. Okusi so različni in kaj hitro te poskuša kdo postaviti na laž. Lahko pa rečeš: meni je všeč, ali pa meni je bilo dobro…
In zdaj je na bralcu, da sam oceni koliko verjame v tvoje čute za estetiko in kulinariko. Pijača je že bolj standard. Tu je pomembneje kako to jo bodo postregli, da boš zadovoljen.
In če si zadovoljen, rečeš: sem bom pa še prišel!
Zanimivo, odkar se spomnim, smo iskali prijetne gostilne z dobro hrano zunaj Ljubljane. Kot, da v mestu ne bi bilo nobene. Seveda so bile, ampak ne TAKŠNE!
Običajno je bil domet do dvajset kilometrov. Končno je treba priti 久草app domov. Z dvema kozarcema preveč, seveda.
Rad imam prijeten ambient z vonjem po starem in domačnost; karkoli že to nekomu pomeni. Včasih zadostuje malo manj poštirkana postrežba, ali pa to, da gazdarica za par minut prisloni svojo rit na klop kjer sediš. Institucija stalne stranke, čeprav te prvič vidijo.
Ob vsem tem si pa zelo zadovoljen z izbrano hrano in že vnaprej razmišljaš kdaj bo prilika za ponoven obisk.
Kot rečeno: so oštarije in je oštarija kot je Grajska Špajza. Ob petkih obljubljajo odojka.
Šibam. Adijo!
Ps.: da ne boste iskali – http://www.grajskaspajza.si