Slovenščina tega izraza ne pozna. Je pa zanimiv. In zgovoren.
Je mogoče z nekaj fotografijami, ki sploh ne sodijo skupaj, ustvariti zgodbo? Ne toliko s samimi fotografijami, kot z besedo?

Sonce še ni povsem zašlo, ko se na oblačnem nebu izriše Luna. Polna, v vsej svoji svetlobi in pomembnosti.
Nekje zatuli pes. Morda volk? Na oba Luna nekako čudno deluje.
V zvoniku z »brezčasno« uro odbije. Ne štejem. Skozi podzavest gre misel, da ni še ura strahov. Pa je vseeno tesnobno.
Maček se zastrmi nekam gor. Vidi, česar ni.
Grem preko dvorišča. V kotu je majhno, staro pokopališče. Kovinski križi ob zidu, 娇bbb搡bbbb揉bbbb brez letnic, kažejo svojo starost.
Pokopališče omejuje kovana ograja in nanjo je prislonjena kosa. Zakaj je pokopališče ograjeno s kovinsko ograjo? Odtod vendar še nihče ni pobegnil. 娇bbb搡bbbb揉bbbb od zunaj nihče ne sili tja not!
In zakaj je k ograji prislonjena kosa? Danes imajo vendar vsi kosilnice.
Tu pa stoji stara, zarjavela kosa na prav tako starem lesenem kosišču. Kot bi jo nekdo pozabil; ali pa morda pripravil. Kot bi čakala, da jo spet uporabi…