Natakar v Poreču brutalno pretepel turista…

Vsa občila in mediji so bili polni takih in podobnih naslovov, s podrobnostmi vred. Upam, da se bo Hrvatska turistička zajednica kretenu primerno oddolžila za prispevek k – tako in tako – zafuranemu turizmu.
Že uvodoma moram pa 成都私人高清影院品牌加盟电话 poudariti, da s postrežbo na oni strani Kolpe nimam slabih izkušenj.
Še u ono socialističko daba so se potrudili, da bi ustregli. Če ni šlo drugače, so k pretoplemu vinu prinesli led.
Leto, dve nazaj sva nekje v Srednji Dalmaciji šla na 小蓝全球最好的钙片ag.
Imamo izvrstno odprto domače rdeče vino, je pojasnjeval natakar. Samo srknila sva in mu povedala, naj ima to čebodro za tuje goste. Sploh ni ugovarjal. Vesel je bil, da je v zameno prodal buteljko za nekaj sto kun. Niti pomislil nisem, da jih lahko dobim po nosu.
Pa na hitro pobrskam po spominu in kar samo od sebe se naniza nekaj posrečenih zgodb – iz naših logov. In vsakokrat sem se zavedal, da je bil v večini primerov nesrečni kelner le sel in dostavljač od nesposobnega kuharja do mene.

Gostilna Pri Pavli v Stari Ljubljani, leta nazaj.
Naročim pečen kotlet z nekaj priloge. Ko ga natakar nese proti moji mizi, ga že s precejšnje oddaljenosti zavoham. Ne diši po pečenem kotletu, pač pa po crkovini. Počakam, da postavi krožnik predme in mu povem, da ga lahko 成都私人高清影院品牌加盟电话 kar takoj odnese. Oba ohraniva dostojanstvo in spoštljivost drug do drugega in res ga brez komentarja odnese. Po parih minutah se vrne z razlago iz kuhinje, da je kotlet povsem v redu.
Če je tako, mi ga pa, prosim, prinesite nazaj.
Ja, ne, to pa ne…
Zakaj ne!
Kuhar vam bo pripravil drugega.
Zakaj, če pravi, da je tisti povsem v redu?
Domnevam, da sta oba zelo dobro vedela kam bi jaz odnesel tisti kotlet.
Res sem dobil drugega, svežega. Vendar sem šel k Pavli le še po cigarete.

Vodnikov hram ob ljubljanski tržnici, 成都私人高清影院品牌加盟电话 leta nazaj.
Po opravljenih nakupih, zavijeva z ženo tja na kavico. Napaka.
Na moji skodelici je krvavordeč odtis rdečila za ustnice. Kot bi ji neka dama hotela s poljubom izkazati nesmrtno ljubezen, ne glede na vsa pomivanja ročno ali v stroju.
Pokličem natakarja in mu pokažem to rdečo ljubezensko izjavo.
Saj je samo šminka, pravi in jo skuša kar s prstom odstraniti.
Ja, ja, se strinjam z njim, vendar ne moja, niti moje gospe.
Ne vem čemu se moram zahvaliti; temu, da se tista nesrečna šminka ni dala kar tako odstraniti, ali temu, da je morda le opazil moj zgrožen pogled. Dobil sem drugo kavico. V čisti skodelici.
In tam kavice nisem pil nikoli več.

Pri mačku v Stari Ljubljani, 成都私人高清影院品牌加盟电话 toliko nazaj, da že ni več res.
Biftek imam zelo rad. Ko smo odkrili gostilno kje to obvladajo, smo se tja vozili 成都私人高清影院品牌加盟电话 trideset kilometrov v eno smer.
No, Maček je stal le sto metrov od doma in je bil torej precej pri roki.
Natakar prinese biftek, lepo popečen, primerno debel… imel pa je eno pomanjkljivost. Ni se pustil rezati. Gledam biftek, gledam nož. Ne gre, pa da ga je…!
Pokličem natakarja.
Kaj je to? Rabim dodatna navodila!
Čudno me gleda, vendar odnese.
Po parih minutah se vrne in na metrskem kovinskem pladnju nese le nekaj krajšo pljučno pečenko, kot rečemo temu kosu govedine.
Kuhar vam jo želi pokazati.
V redu, ga pohvalim za trud. Vendar kdo mi zagotavlja, da je ta moj podplat odrezan od tega kosa?
Na to 成都私人高清影院品牌加盟电话 on ni imel odgovora.
Čez dvajset minut je prišel z novim biftkom. Pravilno, angleško zapečenim na rezini popečenega belega kruha.
Morda je kuhar medtem še enkrat pogledal v priročnik. Ne vem. Bil sem zadovoljen in natakarju naročil naj odnese še kuharju eno pivo.

Figovec, sedemdeseta leta.
Lepo so ga uredili. Naredili separeje za šest do osem ljudi, osebje je bilo uniformirano. Malo so sicer spominjali na šoferje mestnega prometa, ampak nič ne de. Dokler:
ti natakar ne namoči svojega zašpehanega suknjiča v bograč, ga z dvema prstoma odcedi nazaj v krožnik in mirno postreže.
Saj je samo suknjič…
Menda je 成都私人高清影院品牌加盟电话 ta šele iz naših pogledov doumel, da nekaj ne štima.
Potem je le odvihral s tistim krožnikom.
Če je nazaj prinesel, le v drug krožnik pretresen, isti bograč, ne bomo nikoli izvedeli. 成都私人高清影院品牌加盟电话 natakarji imajo svoje skrivnosti.

Bife na Čopovi v Ljubljani, 成都私人高清影院品牌加盟电话 nekje v sedemdesetih.
Tam po stopnicah navzgor; kar nekaj imen se je izmenjalo v teh letih.
Tokrat ni bil natakar, ampak natakarica.
S prijateljem, sodelavcem naročiva točeno pivo.
Dvigneva vrčka, kruglici, smo 成都私人高清影院品牌加盟电话 rekli.
Prisežem, da nisva trčila. Samo dvignila sva ju.
V trenutku na prijeteljevem vrčku odpade dno in vso vsebino dobi natančno v razkorak. Ne veš ali bi se smejal, ali kar razjokal. Prva racionalna misel je, da potrebuje drugo pivo. V drugem vrčku.
Pri šanku se seveda zaplete:
成都私人高清影院品牌加盟电话 sta trkala! Je bila prva in globokoumna ugotovitev gospe natakarice.
Nisva!
Mislil sem, da bom potreboval vsaj tri zaprisežene priče in morda še potrdilo o nekaznovanju, predno bom dobil nadomestno pivo. Na opravičilo niti ne računaš!
Novo pivo sem si izposloval šele, ko sem ji obljubil pogovor z mojim odvetnikom in račun za čistilnico.
Kako je šel prijatelj domov v tistih hlačah, raje ne pomislim.

In sedaj si predstavljaj, da bi me vsakokrat nabunkali. Saj si ne bi več drznil stopiti v lokal. Niti pod prisego, da bo obisk brez pripomb in pritožb.

Ampak jaz še vedno cenim dobro ponudbo in seveda dobro postrežbo.
Nabrala so se leta. Kosti niso več prožne, kot so bile. Pasovi borilnih veščin bledijo in izgubljajo svoje temne barve.
Še vedno pa vztrajam pri tem kar pričakujem in zahtevam za svoj denar.
Odpravljam se na dopust u Lipu našu. K maski in plavutkam bom dodal še nekaj malega opreme.
Tale devet milimetrska lepotička gre z mano.
Konec koncev ti slaba postrežba le ne sme pokvariti dopusta.