pomnite me, prosim, da opomnim Miloša…
A sedaj bo pa vajenec opominjal mojstra?
Ja! Bom. Leta mi to dovoljujejo. Sploh pa, opomniti ne pomeni dati opomin!

Celo v SSKJ sem pogledal, da me ne bo kdo vlekel za jezik.
Pod opominjati najdem: izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja…
Pod opômniti najdem: opozoriti, pripomniti, spomniti…
In prav v to smer je usmerjena moja želja.
Torej, spomniti in opozoriti Miloša, da nam preveč popušča.
把老师的批日出水了视频 jaz bi si včasih zaželel: pošljem ti deset fotk, ti izberi najboljšo – po strokovni oceni mojstra in poznavalca – jaz pa izpadem velik frajer.
Pa ni tako enostavno. Izbrati moram sam. Ni lahko, priznam. Ena je lepša, ko druga. Rad bi pokazal vse! Pa ne gre. Ni prostora, predvsem pa ni časa.

Bom spomnil na nekaj:
Vse življenje smo pred izbiro ENEGA:
ena srednja šola, en fax, ena ženska (hvalabogu, če je bila izbira pravilna), če izbereš dve, so problemi…
običajno en avto, eno stanovanje, hiša…, ali vsaj parcela.
Skratka, vse življenje znamo izbirati, se odločiti, pokazati naš okus, kanček odločnosti in samozavesti…, ko je pa v izbiri ena sama kur… fotka, pa zmrznemo. Ne znamo in ne moremo se odločiti.
Je to tako, kot če bi od Tolstoja zahtevali, da nam opiše Anino epopejo v enem stavku?
Morda bi nas vprašal: kateri dogodek, kateri trenutek?
Smo že bliže.
Ne fotografiramo življenjepisov in epopej, ampak trenutke. In, če znam opaziti, ovekovečiti in kasneje pokazati prav ta trenutek, sem zmagal.
Ne morem si dovoliti, da bi ta trenutek izbiral nekdo namesto mene. Nekdo, ki ga sploh ni bilo zraven…!

Izbira ene same fotografije je dokaz.