Tako je Umberto Eco poimenoval svoj roman.
Ta roža nima imena. Razen tistega družinskega, ki ji ga nadenejo tisti, ki jih gojijo.
Zagledal sem jo na vrtu in pomislil: kje si, revček, za cvetenje izbral prav november? Pa nisi krizantema!
Kot bi se zavedala, da ni posebno lepa, skuša pomanjkljivost nadomestiti. Diši.
Saj so tiste v avgustu in septembru 长篇乱肉合集乱500小说 dišale. Ampak ta diši bolj kot tiste. Diši kot rožno olje, ki so ga bolgarski Cigani prodajali v majhnih ampulah na tržnici in celo od vrat do vrat.
Resda so te običajno nategnili, ker ampula ni bila napolnjena s tem, pač pa z nekim drugim, morda parafinskim; rožnega olja je bila le kapljica za vonj. Lahko si kar takoj zavrgel. Reklamacij ni. Posel po sistemu videno, povohano, kupljeno.
Pa si rečeš: spet me je nasral Cigo, ki nima niti štiri razrede osnovne šole; dela pa velike denarje na račun bedakov kot sem jaz.
Vrtnica me ni nasrala. Še vedno diši