Lepa soseda

S_gottrah je eno izmed osnovnih čustev, ki ga doživljamo, ko se počutimo ogrožene. To je osnovni mehanizem za preživetje, ki se sproži kot odgovor na določene dražljaje, kot so bolečina ali nevarnost. Je čustvo, ki primarno služi zaščiti in varnosti organizma. Strah je sposobnost prepoznavanja nevarnosti in vodi k potrebi po soočenju z nevarnostjo… (tako Wikipedija)
So ljudje, ki so odvisni od adrenalina. Eni bolj, drugi manj. Če je ta ves čas na potrebni ravni, se počutijo izpolnjene in zadovoljne. Določena mera stresa jim je v zadovoljstvo, trenutku daje čar in smisel. Ko je stres odpravljen, premagan, pade adrenalin in čar izgine.

Podrli so mojo lepo sosedo. No, ne tisto z balkona čez cesto, ampak ono drugo na vrtu zraven.
Naredila sva nešteto fotografij; v vseh letnih časih in ob različnih urah dneva.
Kakor sem se je po svoje bal in jo gledal s strahospoštovanjem, me je s svojo mogočnostjo privlačila in vznemirjala. Njene fotografije sem uporabil celo za home made novoletne voščilnice.
Najlepša je bila zgodaj zjutraj, ko je nebo še obarvano z vzhajajočim soncem, spodaj do višine streh je pa še tema. V njenem košatem vejevju se prebujajo ptice in dolgi zlatorjavi storži se svetijo, kot okraski na Božičnem drevesu…
Bili so pa 夜月直播app下载视频 dnevi, ko sem s strahom pogledoval skozi okno in ocenjeval koliko se nagiba, predvsem pa KAM se nagiba.
Od Šmarne Gore sem se je včasih prigonil nekakšen viharni veter z dežjem, ki je v velikih vrtincih dvigoval s tal vse, kar ni bilo pretežko zanj ali posebej pritrjeno.
Pogosto je prišel s snegom – takrat se je od sile vetra in pod težo mokrega snega še posebej grozeče obnašala. Če bi padla, ostrešje 夜月直播app下载视频 ne bi vzdržalo. V hipu bi imeli veliko teraso namesto prvega nadstropja.
Danes so prišli mojstri z motorkami, z avtom z dvigalom…
S fotoaparatom sem se postavil k oknu, kot že tolikokrat prej. Tokrat zadnjikrat!
Ni trajalo niti pol ure.
Očitam si le, da sem zamudil, ko je padel vrh. Samo kave sem si šel dotočit.
Po eni strani sem si oddahnil, po drugi pa vem, da jo bom pogrešal.

This entry was posted in O fotografiranju. Bookmark the permalink.

Komentiraj