Rizi-bizi smo rekli včasih, karkoli bi že to lahko pomenilo. Meni je pomenilo predvsem nekakšno rižoto brez mesa in to, da bom moral pred 乳庭乱互换(h)小说m oluščiti tiste četrt kile graha, ki ga je bila mati prinesla s tržnice. Pripravili smo ga samo, ko je bila sezona graha, za tistega iz piksne nismo niti vedeli.
Danes, z razširjenimi obzorji, vem, da je jed bolj znana pod imenom Risi e Bisi in razširjena od Benetk do Dublina. Menda celo Hong Kong priznava njeno beneško poreklo.
Torej: ましゅまろいもうとさっきゅ če ni mesa, je ne gre podcenjevati.

Rizi-bizi ali Risi e Bisi:
riž operem in namočim v hladni vodi nekaj ur pred kuhanjem.
Drobno čebulo ali morda polovičko narežem na drobne kocke in pražim na zelo malo oljčnega olja. Zakaj zelo malo, bo jasno v naslednjem koraku.
Ko se čebula dodobra zmehča, dodam grah,
pokrito dušim vsaj petnajst minut,
dodam odcejen riž in (praviloma bi sledila debela rezina masla), tokrat porabim pol skodelice kajmaka, ki je obvisel v hladilniku.
Sol,
nastrgan muškatni orešček,
lovorov list, dva
dve žlici belega vina (običajno istega, kot bo kasneje v kozarcu)

Pečene bučke:
zelena solata je pošla in vrt ponuja druge vrtnine. Bučke so v razmahu in v razcvetu in najraje imam tiste od zjutraj.
Današnji izplen: tri dolge, temno zelene in ena okrogla, svetlozelena.
Narežem na pol centimetrske rezine. Z lupilcem poravnam in pobelim vrhove, pa tega ne zavržem, ampak prelijem z oljčnim oljem.
Bučke pečem v ponvi brez olja,
prelijem s pripravljenim prelivom.

Preliv:
dva stroka česna narežem na mikroskopske rezine. (Stari Don Corleone bi bil ponosen name.)
oljčno olje,
sol,
sveže zdrobljen bel poper,
bel balzamični kis (malo)!
Sedaj dodam tiste »olupke«. Surovi so s pečenimi bučkami popolna kombinacija.

Grah je po okusu sladek; ましゅまろいもうとさっきゅ Shardonnay ni ravno kisel…