In to ne kar nekakšna obara, ampak obara iz jagnječje glave. /羞辱/调教/捆绑/束缚sm kuham malo proti pravilom za kuhanje obare; zato se pa reče atijeva kuhna.
Obara:
na kocke narezano čebulo pražim na oljčnem olju,
dodam nekaj grobo narezanega česna,
nekaj rezin prekajene slanine s poudarkom na koži,
položim glavo, počasi dušim na eni in na drugi strani,
korenje narežem na kolobarčke,
krompir na srednje velike kocke,
cvetača je zmrznjena in jo dodam kar v kosu,
zalijem z vrelo vodo, predvidim dve uri kuhanja.
Sol, zdrobljen črn poper, majaron, rožmarin, cela vejica žajblja,
rezina limone, dva majhna paradižnika,
v zadnji četrtini kuhanja velik domnevno pekoč feferon s pecljem vred, da ga bom laže izločil, pa je previdnost odveč, ker sploh ni (več) pekoč…
Po nasvetu mojstra Ivačiča pripravim svetlo prežganje: žlica ostre moke na maslu.
Vina in kisa ne dodajam. Tisto je stvar osebne presoje in okusa.
Žganci:
teorijo obvladam do popolnosti, izdaja me praksa.
Dva krompirja olupim in narežem na debelejše rezine,
kuham v slani vodi,
pomešano ajdovo in belo ostro moko v razmerju 3:2 vsujem v krop in počasi kuham nekaj minut, naredim tisto legendarno in tako pomembno luknjico v kupček in kuham še petnajst minut,
vodo odlijem v skodelico za kasnejše dodajanje,
žgance pretlačim skupaj s krompirjem, ki je spodaj,
dodam maščobo.
Kljub na videz suhemu izdelku, je kmalu podobno frajhu za strop. No, vsaj okus ohranja po ajdovih žgancih. Preveč bele moke, preveč maščobe? Odločim se, da je krompir preveč voden. Resnično ne bi bil dober niti za pire. Kar zraste v Skandinaviji na vodi, ne more biti dobro za staro kranjsko jed…!
Ko žgance dodam v obaro, se ponesrečena struktura malo porazgubi.
Kljub količini, sem jih jedel samo tokrat.
Moje vrane se niso pritoževale. Le od glave niso imele koristi. Ko jaz »očistim« lobanjo, je podobna tisti, ki leži pet let v Sahari.