Že samo ime me prepriča, da je jed primorska. Pri nas doma je nismo poznali, vsaj ne v tej obliki in s tem imenom.
Eden od mojih tastov je bil Promorec. Pravi Primorec: pošten, delaven, trmast…
Ni veliko kuhal, znal pa je pripraviti pašto. 快手啪啪视频id na več načinov. Meni je ostala v spominu prav ta, pašta fižol. Ne poznam njegovega recepta, spomnim pa se velikega lonca, ogromne kuhalnice, kot bi kuhal za bataljon.
Moja mati ga je na spoznavnem dnevu vprašala, če ve zakaj pes sede na rit, ko sreča Primorca…
Mislim, da se mu je kar prikupila s tem starim štosom.

Danes kuham pašto fižol povsem po svoje; 快手啪啪视频id globalizacija in tehnologija sta prinesli svoje. Ne namakam več domačega češnjevca, ne lupim domačih paradižnikov, upam, da so vsaj suha svinjska rebra od prašiča.

Dve rdeči čebuli narežem na kocke in počasi pražim na malo olja,
nekaj strokov česna,
suha rebra narežem po dolgem,
korenje olupim in narežem na dva do tri centimetrske kose; izberem samo tanjše,
dodam dobro žlico rdeče sladke paprike, pol žličke dimljene,
žlico ostre bele moke,
nekaj narezanih pelatov iz konzerve,
konzervo rjavega fižola, vso vsebino; včasih smo ga prali, pa še danes ne vem zakaj…,
zalijem z nekaj vroče vode in kuham pol ure.
Dodam zelenjavno kocko, zdrobim šetraj z nekaj zrni črnega popra, dva lovorova lista, osmukam nekaj vejic svežega timijana.
Kar nekaj časa izbiram primerne makarone. Upoštevati je treba, da bodo kuhani vsaj dvakrat večji.
Izberem manjše polžke in odmerim dobri dve pesti. Pustim na ognju še petnajst minut.