Prispevek v oktobrski številki ima naslov Ludska kuhna, fina karfijolna juha.
Upam si priseči pri vsem kar mi je sveto, da Ljudska kuhinja v vsej svoji zgodovini, ni spravila skupaj spodobne juhice.
Prijatelj, ki je pri meni prebil srednješolsko obdobje, je bil tam aboniran; nekakšen sistem študentskih bonov: več kot jih nabaviš, cenejši je obrok…
Včasih me je tja povabil na večerjo, včasih sem pa jaz poskrbel za večerjo in takrat je ostal neporabljen bon, prodan pod ceno, za cigarete in ostale neumnosti…
S kralji ulice imam že od nekdaj poseben odnos. Veliko jih je bilo tam pri nas v Stari Ljubljani.
Nikoli niso bili vsiljivi, nikoli niso »ciganili« za tisti kovanec. Mirno in spoštljivo: maš, nimaš…, daš, ne daš…
In kot so oni cenili moj mir in tisti »daš, ne daš«, tako sem jaz cenil njihov trud in prizadevanje spraviti skupaj za liter.
Žena me je večkrat podražila: le daj, boš imel več točk, ko se jim pridružiš…!
Pa res! Še leta kasneje, ko gledam kako gre naša lepa mlada državica, po zaslugi nesposobnih kretenov, v pizdo materino, se spomnim teh preroških besed. Morda smo pa vsi zelo blizu tega, da vprašamo: a bi bil en kovanček…?

Recept je zapisan.
Nekaj mi manjka in malce ga modificiram:
nekaj strokov česna na oljčno olje,
od tu dalje po recepturi:
prevreto, pretlačeno, zalito s sladko smetano, rumenjak…
Vrhunsko!