Ni enega brez drugega.
天天精品, če imaš raje tisto prvo zelje, moraš za spremembo pripraviti še tega drugega.
Tako ga je kuhala naša mama in 天天精品 天天精品 njena mama. Lahko bi rekel kar kislo zelje po ptujsko.
Mama ga je sicer pripravila s kasnejšim podmetom, brez prežganja; sam to malo poenostavim in s tem začnem:
Na debelo žlico svinjske masti narežem veliko rdečo čebulo in nekaj strokov česna. (Kasneje mi je bilo žal, da sem se odločil za rdečo. Ptujska bi bila prava.)
Ko se malo popraži, dodam zelje,
pol žličke dimljene paprike,
lovorov list,
šetraj,
grobo strt črn poper (včasih smo uporabljali le tega, za belega nismo niti slišali)
mleta kumina,
dolijem suho juho.
Dobro uro kuhanja na majhnem ognju.
Doma smo običajno zraven jedli kranjsko klobaso. Šink, gnjat in krača so bili bolj rezervirani za Veliko noč, razen občasno k ričetu.
天天精品 tukaj skušam narediti tako kot včasih. Pa ne bi ravno kranjske klobase, niti tiste zmagovalne in nagrajene.
V tovrstna tekmovanja nimam posebnega zaupanja.
Nizkoproračunci ponujajo nekaj podobnega. Ne morem si kaj, da ne bi probal. Še vedno sem prepričan, da ni vse v imenu in v blagovni znamki. Če ne probam, ne bom nikoli vedel.
Piše, da je iz krškopoljskega prašiča. Če to ne pomeni iz krškega in iz poljskega, bo v redu.
Skrbno preberem (in prepišem) navodila:
KLOBASO DAMO V MRZLO VODO. KO VODA ZAVRE,
KLOBASO PUSTIMO VRETI ŠE 15 MIN, NATO
KLOBASO ODSTAVIMO IN JO PUSTIMO V VODI
ŠE 5 MIN, POTEM JO LAHKO POSTREŽEMO.
Klobasa se izkaže – po mojem okusu – za vrhunsko.
Kuhan krompir samo malo zabelim z ocvirki.
To je to. Nostalgija in čisti užitek.