Grah je na ena, dva, štiri, dozorel. Točno tisti, ki ni hotel biti »mangiare tutti«.
Seveda je prav tako dober, le biti mora brez »embalaže«.
Pri tej vzorčni količini še ne pomislim na župe in pireje, temveč si zaželim francoske. Francoske z lepim mladim grahkom.
Kot rečeno, ga ni prav veliko, zato bom grahu prilagodil vse ostalo. Sploh je pa vedno naredim preveč!
En korenček,
dva krompirčka,
grah.
Spomnim se nasveta iz Master šefa: poskusi, predno odliješ vodo! Zelo dobrodošlo.
Korenje je namreč še trdo. Podaljšek kuhanja malo zajebe grah. Še kasneje bi ga moral dodati.
Vaja dela mojstra. Mojster dela vajo…
Par kislih kumaric,
tokrat jo popestrim s pečenimi bučkami.
Tega še nisem poskusil, je pa dobro.