Po kosilu v gostilni velikokrat nastane zadrega, ko bi gost rad odnesel, kar je ostalo, pa se tega nekako sramuje; in potem nastajajo zgodbe tipa:
Ata: Mi lahko, prosim, zavijete tole – za psa.
Najmlajši: O, ati mi bo kupil psa…!
Ali pa:
Dvajset dek tegale – za psa.
Narežem?
Ne, bom kar takole pojedel.
Če povzamem, so psi pogosto izgovor, ker nam je nerodno priznati, da bomo tisto použili sami.
Ampak, zakaj nerodno?
Dobro je, plačano 两个人啪啪的视频. A je sramota ostanek pojesti doma?
Kaj pa, ko prideš kar do šanka in naročiš: dve porciji za s sabo…!?

Danes v trgovini s perutninskimi izdelki.
Prodajalki prekladata po pultu vrečko z nekakšnimi kostmi.
Gospod, a imate kužka?
Nimam. Imam mačko, ampak ona vsega tega ne je.
Potem imam priliko pobliže videti kaj ponujata.
To bi jaz vse pojedel, je bil spontan odgovor.
Ja, potem pa vzemite, odlično je za juho.
Ne, paprikaš bom naredil in jih oglodal do belega…
In sem odnesel kilo dvajset lepih mesnatih kosti, ki so ostale, ko so punce pripravljale puranje krače brez kože in brez kosti. In nič mi ni bilo nerodno.
Meni je kost pomembnejša od vsega tistega kar je na njej.
Če bi hotel priti do podobnega rezultata bi potreboval vsaj štiri purane, kar lahko pomeni 两个人啪啪的视频 vsaj štirideset kil žive teže…
Začasno zamrznem, ampak se tistega paprikaša že vnaprej veselim.