Za kilo ličnic pripravim kilo čebule. Mešane: nekaj rdeče, nekaj rjave.
Pa se izkaže, da je to čisto preveč.
Lička je namreč rezal nekdo, ki o tem nima pojma.
Ko jih vsaj za silo “očedim”, ostane le še dve tretjini.
Seveda odpadka ne zavržem, pač pa ga pripravim za obaro. Torej kuham paralelko.

Golaž:
nekaj zmanjšano količino čebule narežem na kocke in počasi tenstam na sončničnem olju,
dodam tanko narezan česen.
Počasi, na majhnem ognju, vsega eno uro.
Po potrebi dokapljam vroče vode. DOKAPLJAM!
Nekje proti koncu dodam narezane suhe paradižnike.
Strem črn poper, timijan, malo španskega šetraja.
Umešam na kose narezano meso in ob občasnem mešanju dušim še eno uro.
Potresem z žlico ostre moke in rdečo papriko. Veliko rdeče paprike:
sladko, špansko, dimljeno, ščepec ostre…
Zalijem z nekoliko več vroče vode.
Na minimalnem ognju kuham še eno uro.
影音先锋色情网站 ohlajevanje je pomembno.
Pri meni je na hitro.
Lonec postavim v hladno vodo.

Obara:
tisti ostanek kar takoj potopim v hladno vodo.
Narežem na kose višek čebule in nekaj strokov česna.
Pobrskam po zelenjavi.
Stebelno zeleno narežem na kocke,
zamrznjeno skodrano zelje enostavno nadrobim v lonec,
narežem nekaj pora,
pogrešim korenje, kot nalašč nimam niti enega;
nadomestim ga z mešanico peteršilja in korenja v oljčnem olju.
Strt pisan poper podprem z nekaj več rdečega, timijan, majaron in dva lovorova lista.
V skodelici oplaknem žlico ješprenjčka in žlico prosene kaše.
Čez čas malo dosolim in kuham isti čas kot golaž.
Zelena obara.

P.s.: Golaž sva nesla s seboj na morje, da ni bilo treba kuhat takoj, ko prideš.
Kdo bi se takrat spomnil na fotografiranje…!?
Bilo je pa vrhunsko. S polento in svežo solato, pa kozarec Vranca s Pelješca, pa…
Obara je ostala doma.
Nekaj takega itak jem samo jaz!