Včasih nabavim živila za katera ne vem ne kdaj, ne kako, ne za kateri obrok jih bom pripravil.
Tisti trenutek so mi preprosto privlačna in ne morem se upreti.
Je to požrešnost ali zgolj neracionalnost?
Predvsem je pa nespametno, bi zaključila Vesna.
V trgovino greš z listkom! Je še neizprosna.
Saj grem z listkom, domov privlečem pa vse ostalo. Tistega z listka itak nimajo…
Samo jednom se živi, samo jednom se mre…!
Tisto vmes ga pa serjemo do nezavesti.
Tile šampinjoni so me potegnili zgolj z velikostjo. V vsakega gre deset dek mesa, si mislm…
Samo kdo bo to pojedel?
Torej ne bo mesa.
Suho, naravno, kot na žaru.
O.K. Saj znam.
Nekaj svežega peteršilja, česna, (po novem imam wiegemesser klasse 1A),
ščep timijana (jaz mu pravim timijan citrus, ker ima izrazit vonj po limoni),
oljčno olje, sol, strt bel poper,
pripravim nekaj tržaški omaki podobnega,
po žličko na gobico, sploh pa to niso gobice, ampak GOBE!
V ponev na vroče olje,
z vrha poveznem atmosfero (nek se vidi raskoš…).
Ko zadišijo gobe in česen – ne vem v kakšnem vrstnem redu – je zadeva fertik.
A kaj za prilogo?
Kar ti paše.
Predvsem pa mora biti belo in dobro ohlajeno!