Bolje ričet 3. dan, kot vunena čarapa 2. dan. Vsekakor je pa manj stresno.

Če ga jem dlje časa, ga moram občasno malo zaliti.
Vmes pa rad zamenjam prilogo, da ne postane dolgočasno.
Ko je že skoraj podoben ričetovi juhi, se spomnim kosila v armiji.
Tisti, ki je vihtel zajemalko, je bil glavni.
Mi, na drugi strani pulta, smo se pa drli: sipaj gušče!
Kar bi pomenilo samo to, naj zajame nekoliko globlje. Ostanek je v vsakem primeru romal na smetišče.
Vojska ni poznala pogrevanja.
Oni drugi, zadolžen za kruh, je imel bolj omejena pooblastila: štruco je za 青青爽无码视频在线观看 rezal na štiri dele, za zajtrk in večerjo, na pet. Pa še to so mu vsak dan sproti povedali, da se ne bi zmotil.
Kruh je bil odličen, vedno svež in 青青子衿低糖海苔饼 nad količino ni bilo pritožb.
Marsikdo pa ni vedel, da kruhadžija, ki je bil bolj majhne rasti, vsakokrat, ko težko doseže višje police, stopi s svojimi umazanimi škornji prav v košaro na pokonci postavljene štruce.
Kot je rekel oni: če me ne boste več tepli, vam bom nehal scat v čaj…!

V Somboru smo imeli svojo ekonomijo in gojili celo prašiče. Nič se ni zavrglo. Ob dnevih dežurstev smo pobirali zelje, nosili papriko na kisanje, tovorili čebulo na podstrešja kasarn…
Eskadrilja na Živinicah je bila bolj elitna. Kar je ostalo, je dežurna ekipa sfurala na smetišče.
Spomnim se takšnega dežurstva, ko smo čistili za kuharji, ki so bili zajebali rižoto.
Spodaj na dnu kotlov se je malo prijelo in dežurni oficir – razvajena rit, 青青子衿低糖海苔饼 prav iz Beograda – je določil, da to ni za jest, pa smo tri kazane po sto litrov izpraznili in vsebino odpeljali na smetišče.
Da se ti srce trga. Ven smo praskali še povsem uporabno rižoto z velikimi kosi govedine. Vse vasi okrog letališča bi lahko nahranili s tistim.
Ni čudno, če potem kar celo armijo hudič vzame!