Nič “z”, nič “na način”…, samo jurčki.
Po moje je to nekaj najlepšega, kar se ti lahko dogodi v gozdu.
So me zato klicali Jurček, ko sem bil še majhen…?
Čeprav dvomim, da bi se bil dogodil v gozdu. Oba sta bila bolj mestna človeka.
Teh jurčkov nisem ubral sam. Sin jih je prinesel.
Sploh bi lahko osebno nabrane jurčke preštel na prste ene roke.
Ali jih resnično ni, tam in takrat, če pa že so, jih ne vidim.
Jaz bi ga še na tržnici zgrešil, če se ne bi baba drla za mano…
Mogoče sem zato še toliko bolj vesel, če jih nekdo prinese in potem imam samo še eno skrb:
kdaj in kako jih pripraviti.
Zato gredo sedaj v zamrzovalnik, dokler ideja ne bo povsem dozorela.