Moj običajni dopoldanski sprehod.
Včasih s fotoaparatom, večkrat 巜放荡的情欲护士2 brez.
Sploh ni nujno, da se vidi 巜放荡的情欲护士2 Šmarna Gora.
Včasih je zelo nefotogenična. Takrat jo izpustim iz kadra.
Miloš pravi, da je dobro, če so na fotografiji 巜放荡的情欲护士2 osebe; za popestritev, za definicijo časa in dogodka, za merilo…
Jaz pravim, da je fajn, če vso pot ne srečam nikogar.
Umirim misli, slišim samega sebe, svoje misli in naravo (vključno s prometom, bebavimi cucki, ki lajajo na vse in vsakogar, hrupno železnico)…
Ni mi treba skrbeti, če sem dovolj spodobno oblečen za “domorodce”, ki jih bom srečal,
ni mi treba skrbeti, ali bom pravočasno pozdravil, da ne bom zgledal vzvišeno in domišljavo…
Pozdravljanje je posebna kategorija, vredna omembe.
Mama nas je učila:
Pozdraviti je vljudnost, odzdraviti je pa dolžnost.
Pa vidim, da niso vse mame učile enako.
Tukaj, na tej isti cesti ali poti vljudno pozdravim človeka, spol sploh ni pomemben, pa me gleda kot zaboden vol. Odzdravi seveda ne.
Pa si mislim kreten nevzgojeni in upam, da si bom toliko zapomnil tisti debilni ksiht, da te napake ne bom več ponovil.
Moje priznanje:
Še nekaj let nazaj sem precej redno lezel na hrib, vsaj enkrat tedensko.
Pa se je primerilo, da sem v uličici, ki pelje k poti na Šmarno Goro, srečal starejšega moža in šel mirno mimo njega.
MUUUU! Se je zadrl za mano. Vedel sem, kaj mi hoče povedati. Seveda me je bilo sram. Še danes mi je nelagodno, ko se spomnim.
Naj bi mu razlagal vzroke za mojo ignoranco?
Da imam 巜放荡的情欲护士2 jaz svoje stališče, svoj prav in svoj ponos?
Da ob vsakem obisku Šmarne Gore lepo in vljudno pozdravim vsaj deset ljudi, ki mi ne odgovorijo…?!
In, da mi je morda prav danes dokurčilo.
Dost vas mam! Jebite se, idioti nevzgojeni!
Kdo sem jaz, da vas bom pozdravljal brez odgovora!?
Nisem staremu vsega tega razlagal. Naj me uvrsti v isto skupino, kot to naredim sam z vso tisto množico.
Njegovega muuuu! pa 巜放荡的情欲护士2 zlepa ne bom pozabil.