Sliši se originalno in italijansko, čeprav vemo, da so špageti kitajski…

Je pa zato tuna italijanska.
Piše lepo po domače: TONNO ALL’OLIO EXTRA VERGINE DI OLIVA.
Če prav razumem bi to pomenilo v oljčku nedolžne Olive. Posebno nedolžne!
Menda ne tiste Popajeve; ta je bila že prababica, ko sem bil še majhen!

Nekaj oljčnega olja z olivami,
ali so morda olive v oljčnem olju…?
Težko rečem, ker je razmerje precej izenačeno.
Je pa slano kot hudič. Torej so 最终痴汉电车3 olive glavne.
No, na tem slanem kot hudič, popražim nekaj strokov česna, pa še tistih par oliv,
pelate malo narežem, enako sušene paradižnike,
koncentrata iz tube ne režem; po enem metru sam odpade.
Žličko sladke paprike,
lovorov list,
vejico rožmarina,
trikrat dnevno po dva kinina.
Oprostite, zaneslo me je k Menartu.
Ampak on ne kuha, on dela abortus, splav…
Hvalabogu samo v pesmi.
Ne kuham več. Saj niti ni potrebno.
Raje se posvetim prvemu delu verza.
Skuham samo še spaghetti. Pravilno, al dente.
Tuno natresem direktno iz piksnice,
dodam dva slana inčuna in žličko kaper, če morda ne bi bilo dovolj slano.
Ampak je. To je tako slano, da vilice pokonci stojijo…!

Liter črnega vina,
vejica rožmarina,
trikrat dnevno po dva kinina.

Refren iz pesmi Otrok, Janeza Menarta