Čokoladni sladoled po lastnem okusu.
Štacunski sladoledi so mi praviloma presladki. Lahko ga mešam, lahko ga redčim,
še vedno bo presladek…

Pogledam kaj in kako delajo mojstri.
Posebno so mi všeč recepti, ki začnejo z: 250 gr čokoladnega sladoleda…
Moram malo zaviti in odviti, predno mi postane slabo in me mine volja do vseh sladoledov!

125 ml sladke smetane
100 ml mleka
100 ml jogurta
3 rumenjake
30 gr sladkorja
ščep soli
100 gr mlete čokolade
100 gr temne (razlomim)
počasi segrevam ob stalnem mešanju z metlico v posodi nad soparo
dodam žličko vanilijevega koncentrata
ko doseže 80°C, prelijem v drugo posodo in pospešeno ohlajam z vodo in zamrznjenimi aku vložki
primerno ohlajeno počasi vlivam v vrteč in dobro zamrznjen aparat za sladoled
40 minut

Na izgled ni kot bi moralo biti, je pa dobro.
Takoj se porodita vsaj dve asociaciji:
V devetdesetih, v času Balkanske vojne je bilo aktualno in pomembno kako naročiti sladoled. Predvsem v Sarajevu, Mostarju in še kje…
Bilo je vprašanje: Očeš kuglu, il’ iz automat?
No, moj sladoled niti ni na kugle, pa se takoj pojavi nekaj starejši štos na to temo:
Fant kupuje nedrček za punco pa se nekako ne znajde med številkami in košaricami.
Prodajalka skuša pomagati:
So bolj kot breskvice, ali morda bolj kot melone?
No, kako bi rekel… Še najbolj spominjajo na kompot.

Kaj bi k sladoledu pasalo bolj kot nekaj z ledom?!