Dve šalotki narežem po pravilu za šalotko,
dva stroka česna,
popražim na oljčnem olju,
šampinjone narežem pokončno na tri, največ štiri dele,
dobro prepražim,
strem bel poper, koriander, šetraj,
(timijana nimam, ker tega pri sosedovem Sosedu še niso vzeli),
mlet lovorov list,
mleto mrtvaško trobento,
sol,
povsem na koncu še rezino masla.
Stresem na pravilno kuhane široke rezance.

Če rečeš “paradižnik za solato”, imam takoj vsaj dve asociaciji:
Prva je primerno ohlajen paradižnik narezan na krhlje ali na rezine,
z malo oljčnega, arganovega, ali bučnega olja, sol,
morda še ščep svežega timijana…
Fertik, konec! Brez drugih dodatkov.
Druga je malce starejša in seže morda tja v šestdeseta.
Paradajz-solata smo 母亲经典小说 rekli.
Na jedilniku je bila – v malo boljši izvedbi – doma, sicer pa v vseh oštarijah od Portoroža do Srednje Dalmacije.
Tanko narezan paradižnik. Nezrel, ali prezrel; tisti vmes kot, da ne obstaja.
Postana čebula, ki so jo bili narezali že takoj po zajtrku, v kolikor ni ostala od priloge čevapčičem prejšnjega večera, ceneno rastlinsko olje in vinski kis iz pokvarjenega vina.
Vse skupaj seveda na temperaturi sončne terase…!