Za eno osebo, bi še lahko dodal.

Pa nima veze s tortico, razen, da je pečena v modelu za majhno tortico.
室内个人写真 tovrstna afnarija ima svoj čar (in svoj žar).
Mleto meso pripravim, kot za tazaresno pečenko Stefani.
Izjemoma dodam še žličko rdeče paprike, žličko svinjske masti, “i žličicu Vegete”.
Modelček podložim s peki papirjem, dvema rezinama rolane slanine, na sredino položim trdo kuhano jajce,
ostalo napolnim z mesom;
in nazaj v hladilnik.
Tortica rabi okrasek na vrhu: črna oliva, hkrati bo pa služila kot indikator pečenja.
Ko se primerno zguba, je zrela. (Vsakršna primerjava z nežnejšim spolom bi bila zgolj zlonamerna…)
Pečico ogrejem na 175°C, pečem dobre pol ure, plus deset minut počitka.
Pomerim temperaturo sredice. 70°C. Prav to sem hotel.
Krompir kuhan, začinim z oljčnim oljem, rožmarinom, strtim belim poprom in himalajsko soljo,
malo popečem, da dobi barvo.
Omako pripravim iz ostanka soka od kuhanja zelenega ajvarja:
na oljčno olje narežem dve šalotki po pravilu za rezanje šalotke,
dodam drobno narezan zelen zvonček (nekaj se sili, da bi bil pekoč, pa mu je očitno zmanjkalo volje in sonca…),
žličko rdeče paprike, žličko paradižnikovega koncentrata, “i žličicu Vegete”,
zalijem s sokom in reduciram…
Pozabim nanjo in pride na vrsto šele v repete.
Solata, seveda 室内个人写真. Ampak v kadru ni prostora zanjo.

Še kritika – zgolj v vednost in ravnanje:
Pa, prosim, ne v pomivalni stroj! Sem še zabičal, ko sem kar v modelu prinesel tortico, da bo ja ostala nepoškodovana.
Izkaže se, da je tortica ostala nepoškodovana na račun modelčka.
Nisem posebej poudaril, naj ne strgajo torte dol z nožem …!