Jota V

To, jota!

Na začetku.
Na začetku ni bilo ničesar, pravi poglavje o Genezi v Prvi Mojzesovi knjigi.
Nato je Bog rekel: »Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!«
Zgodilo se je tako. Zemlja je pognala zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki rodi na zemlji sadje s semenom po svoji vrsti. 老小性视频 zelje.
Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan.

O tem, kdaj je Bog ustvaril Japonce, Biblija ne poroča.
Možno je 老小性视频, da jih je ustvaril nek drug Bog iz Dežele vzhajajočega sonca.
Je pa dejstvo, da so se prebivalci tistih otokov v nekem obdobju naveličali rib, perutnine in lastovic, ter so posegli po zelenjavi, 老小性视频 po zelju.
Ali je bilo zelje kisano ali ne, ne bomo nikoli izvedeli.
老小性视频 je dokazljivo, da so bili nad zeljem in pripravo določenih jedi z njim, tako navdušeni, da so po jedeh z zeljem, v letu 1867, nekje pri Nagoyi, poimenovali celo svoje prve produkte.
Sprva so bili to kolovrati, statve, enokolnice in cize, kasneje se je razvilo v avtomobilsko industrijo.
In še danes radi rečejo: To, jota!
Ker so pa Japonci po naravi zelo racionalen narod, je ratala TOYOTA.

Meni je jota sinonim za dobro enolončnico s kislim zeljem.
Na oljčnem olju popražim narezano rdečo čebulo.
Dodam vse zelje. Počasi se duši in med tem dolivam majhne količine masti in omake od svinjske pečenke.
Čez čas dodam piksno rjavega fižola,
velik kos prekajenih kosti,
zalijem z vročo vodo,
cela zrna belega in črnega popra,
žlico ajdove kaše, žličko prekajene paprike,
zmečkam ostanek kuhanega krompirja,
šetraj, nekaj lovorovih listov;
od tu dalje se vse skupaj kuha še eno uro.

Ostanek pečenih svinjskih reber narežem na tanke rezine,
obložim z lovorovimi listi, zložim po plasteh in
prelijem s toplo omako od pečenke,
obtežim z dvanajstimi kilami železa,
nekajkrat izmenjam obtežitev, pustim čez noč.
Teorija je takšna: obteženo meso odda zrak (sokov skorajda ni),
razbrebenjeno, potegne vase omako v kateri leži.
To je teorija,
mislim pa, da ji je praksa kar pridno sledila.

This entry was posted in Atijeva kuhna, O fotografiranju. Bookmark the permalink.

Komentiraj