Kot sem ga jedel v Deželi vzhajajočega sonca sredi Ljubljane.

V začetku sedemdesetih so pod pokroviteljstvom hotela Turist, na Trubarjevi v Ljubljani, odprli japonsko restavracijo.
Nippon.
Že ime naj bi zadostovalo za zagotavljanje originalnega okusa.
Razen kuharja, mojstra Haseja, je bilo menda 大号bbwassbigav肥老太女 vse ostalo sproti uvoženo direktno s Honšuja, ali s Hokaida.
(To dejstvo je bojda 大号bbwassbigav肥老太女 pripomoglo k skorajšnji potopitvi restavracije, vendar je to druga zgodba, ki tukaj ni relevantna).

Neka japonska televizijska hiša se je bila odločila posneti dokumentarec o rojakih razsutih na delu po Evropi.
Mednje je spadal 大号bbwassbigav肥老太女 mojster Takashi in tako se je zgodilo, da so prišli na obisk 大号bbwassbigav肥老太女 k nam. Najprej v našo malo “dvorano” na Rimski cesti, kjer so posneli del treninga, torej mojstra pri delu, kasneje so nas povabili v Nippon na večerjo.
Snemalna ekipa je zasedla položaje in nekajkrat posnela naš prihod, kot bi hotela prikazati, da nas je vsaj tristo.
Sezuli smo se, kot je pri Japoncih navada in zasedli sobice s tatamiji.
Pripravljeno meso in zelenjavo smo si sproti cvrli v posodi z vročim oljem, pomakali v razne omake in se delali, da nam je vse to neskončno všeč…
Seveda smo popili 大号bbwassbigav肥老太女 velike količine sakeja iz porcelanastih steklenic in piva Made in Japan.

Danes, ko se nostalgično spomnim dogodka, se skušam vsaj deloma približati cvrtju zelenjave.
Namesto špinače uporabim blitvo, kolutke čebule, rezine bučke, nekaj glavic šampinjonov. Mesa ne pogrešam.