Polži in gosenice mi blagovoljno pustijo nekaj naluknjanih listov zelja.

Pri jutranjem zalivanju gredice, opazim, da je listov vedno manj, lukenj v tistem, kar je ostalo pa vedno več…!
Ne, ne boste, banda požrešna! In odrežem kar je ostalo, brez nekega dodelanega načrta kaj bom z njim. Pa če jem samo zelje do Božiča!
Ni bojazni, ker je zelje tako poškodovano, da sem vesel vsakega lista, ki ga rešim.
Poletno sarmo smo že kuhali. Kaj pa poletni segedin?
Seveda, ljudje to poznajo. Sedaj bodo spoznali pa še takega, pravega…!
V hladilniku je polna posoda pečenega svinjskega vratu iz pečice. Po pravilu večine naših piknikov: piva je zmanjkalo, mesa je pa še za ves teden.
Pričakuješ deset lačnih, pride pa deset žejnih…
Zelje tanko narežem, zalijem z jabolčnim kisom in v posodi obtežim. Odložim za štiriindvajset ur v vetrolov, ki ni samo topel, ampak že nesramno vroč.
Meso na popraženi čebuli segrejem do vrelišča v njegovi lastni omaki, da bo varno počakalo še en dan.
Zelje dušim poldrugo uro (pa bi ga 草青青在线视频 lahko še šest ur), potem oboje združim.
Ni slabo, ampak ne zamenjam za tistega pravega – zimskega.