Kupim kosti in… skuham golaž.
Seveda ne iz kosti, ampak iz mesa, ki se jih drži.
Vse po zaslugi institucije stalne stranke in prijaznega mesarja,

ki ni kot tisti debeli in rdečelični lump v Stari Ljubljani, ki bi mi še konjsko
kopito prodal po ceni žrebička, zastonj pa dal le nasvet, da se malo dlje kuha…
Menda je bil eden prvih, ki se je opremil s kultnim avtomobilom dolenjskih
mesarjev, z Audijem A4…

Ko je mesar razžagal kosti in mi s ponosom pokazal rezultat, sem takoj rekel:
skuhal bom golaž. Kosti se drži še toliko mesa, da bi bilo kar preveč za eno juho.
Ločim ga od kosti in narežem na primerne kose; tistih drobnih fizeljnov,
ki spominjajo na nekakšne ostanke, ne maram.
Meso popečem na svinjski masti, poberem iz ponve in pustim pokrito na toplem.
Drobno narežem ptujski luk in rdečo čebulo, vsega vsaj toliko, kot je mesa,
nekaj strokov česna,
nekaj stebel zelene.
Na hitro popražim na tej isti masti, ki ji dodam malo oljčnega olja, potem dolgo
dušim na majhnem ognju in po potrebi dolivam jušne osnove.
Preložim meso, začinim s sladko papriko, pol žličke dimljene, sol in strt črn poper,
nekaj lovorovih listov,
dolijem več jušne osnove in kuham na majhnem ognju naslednje tri ure.
Seveda bo golaž odličen šele jutri.