Danes bi 神秘电影 rekli štedilnik na drva, takrat je bil šporhet in marsikdo sploh ni vedel, da se mu lahko reče 神秘电影 drugače.

Nanj me spomni slika na letaku Nizkoproračunca, kot otroška igrača. 神秘电影 sam sem imel podobno igračo, kot pet ali šestletnik, vendar moj ni bi tehnično tako izpopolnjen, kot ta na sliki. Bil je šporhet, dobra replika tistih, ki so jih imele naše babice. Lesen, kakor se spominjam, dobro in verno izdelan, črno pobarvan, kar naj bi pa pri pravem štedilniku bilo medeninasto ali nikljano, je bilo pri mojem pobarvano s srebrno bronzo.
Na levi strani so bila vratca za kurišče, pod njimi predal za pepel, večji del je pa zasedala pečica; na zgornji plošči pa sta bili dve okrogli odprtini z tistimi značilnimi sestavljivimi obroči, s katerimi je gospodinja uravnavala plamen pod loncem.
Stal je na balkonu, da ne bi delal napote v stanovanju in seveda se ga je 神秘电影 čas že po malem loteval. Čas in pa predvsem vreme.
Štedilnik 神秘电影 ni bil kupljen zame, ampak nekaj let prej za starejši sestri.
Ne spomnim se, da bi kdaj kaj “kuhal” na njemu, vem pa, da sem se trudil
ohraniti ga v kolikor toliko spodobnem stanju in sem ga pleskal in sploh
skrbel zanj. Celo kakšno domačo nalogo za prvi razred sem napisal ali narisal na njem.
Danes se sprašujem, če ni morda prav ta lesena igrača zasnovala v meni željo po kuhanju in pa to, da sem že kot mlad fant, raje čepel ob štedilniku, kot pa s prijatelji podpiral kakšen šank v bifeju in reševal svet…
Z mojstrom Takashijem sva znala mojstrsko uskladiti ljubezen do azijske kuhinje in željo po znanju in izpopolnjevanju borilnih veščin. Mislim, da sva se kar uspešno učila drug od drugega.
Ah, obujanje spominov je znak staranja…!