Tokrat jih nisem kupil pri mojstru Marku, niti pri Največjen sosedu – tam ne kupim mesa – raje sem lačen. Kupil sem ga v nizkocenovni štacuni čez cesto. Da vidimo.
Ko razpakiram, se čudim s čim so jih hudiči rezali… Meni ne uspe tako na tanko narezati niti suhe salame. Kljub temu jih takoj namočim v olje. Za goveje zrezke je to nuja, ne afnarija.
Počakam dva, tri dni. Običajno jih pripravim tik predno so za v kanto. Mačka jih ne bi niti povohala. Sploh ne poskusim; mojo muco imam zelo rad in spoštujem njen prefinjen okus za mačjo hrano…
Pripravim kladivo, vendar ga ne upam niti mahniti, saj bi ostal zalepljen na deski. Kako se to peče? Se to sploh peče? Morda je mišljeno surovo med dva kosa kruha z listom sveže solate in majonezo…?
Poskusim po svoje: nekaj sekund z vsake strani v vročem konopljinem olju. Šele, ko počiva na toplem, nekaj soli, strtega zelenega popra… Na krožniku žlička tržaške omake.
Priloga? Tokrat brstični ohrovt, skoraj brez vsega. Dohtar je bil zelo neposreden: nekaj kil dol, ali pa…!
No pri takšnih zrezkih to ne bo težko.
Kaj pa zraven? Modra Frankinja, letnik 2011 je kar pravšnji.