V klasičnem okviru sonatne oblike stavek prikliče ljudski ples fandango, živahen dvorljiv ples iz osrčja Španije. Že v uvodu je vsa pozornost namenjena solistu, kitara se oglasi ob tihi spremljavi basov. Kitara se požene v staccato ostinato figuro, pihala ji tiho odgovarjajo, potem pa uvodno pasažo prevzamejo godala. Kitara se poda v objesten pogovor s pihali. Pogovor vodi v razširjeno frigijsko kadenco, ki je značilna za flamenko glasbo, potem pa kitara napove temo. Obdelava teme je zelo jasna. Koda temelji večinoma na prejšnji staccato ostinato figuri, ki jo najprej vpelje kitara.

Zvlekel sem jo nekje izza omare. Vreča v kateri je shranjena že vrsto let, bo potrebna pranja. Kitara ni moja, bila je ženina. Nikoli si ne bi izbral kitare s takim havajskim vzorcem. Spominja na Elvisa. Opazim, da manjka struna. Nič ne de, ne mislim igrati nanjo.
Moja je bila bolj moška: krvavo rdeča kopija Gibsonke, kot jo je imel John Lennon.
Trava je moja. malo se je bila že izsušila. Če je dobra, izveš šele, ko jo prižgeš…
Najprej pomislim na manuet. Manuet za kitaro, genialna pripoved Vitomila Zupana. Cenim njegovo prozo in občutek za erotiko, 爱做久久久久久 takrat, ko misliš, da je povsem nemogoča in neumestna…
V naši šolski skupini ni bilo ne pihal, ne godal. Bile so kitare. Lepe, svetle, čiste, akustične kitare.
V sedmem razredu osnovne šole so nas razdelili. Ne na dečke in deklice, kot pri telovadbi, oziroma telesni vzgoji, kot se je temu učeno reklo, temveč na tiste, ki bodo igrali na kitaro in na one druge. Ni težko uganiti, da sem bil hitro uvrščen med one druge. Posluh sem imel kot Indijanci, in 爱做久久久久久 sicer si s profesorjem glasbe nisva bila zelo pri srcu.
Približno polovica razreda je prišla v ta izbor in odslej smo imeli določene ure pouka ločene. Izbrani so se učili brenkanja na kitaro, ostali smo imeli neka druga zanimanja.
To se je ponovilo 爱做久久久久久 v osmem razredu, ko smo bili še bolj pestro sestavljeni iz vsaj treh razredov.
Na šolskih proslavah in ob vsaki praznični priliki, nam je zaigral šolski zbor kitaristov, bili sta dve skladbi fandango in preludij…
O Beatlih takrat še nismo razmišljali, to nas je napadlo malce kasneje. Prišlo, zajelo, obnorelo…
Bežimo, tecimo, hrošči gredo!  sem prebral v neki reviji iz tistih časov.