Pa ne na Jančah, ali morda na Rašici, temveč kar na domačem vrtu.
Nekaj časa nas že strašijo, da ni gob, da ni kostanja; tam kjer pa morda le je, nas pa čakata lastnik gozda z vilami in inšpektor s položnico za štiristo evrov…
Pa se vprašaš ali je vredno?! Na izlet ali na sprehod v gozd grem lahko vseeno, brez košarice seveda. Po kostanj pa v bližnji market. V nobenem primeru ga ne moreš pojesti toliko, da bi lahko zajamral, da je drago.
Če ni tiste specialne ponve z luknjicami, je wok zakon; posebno če je pravi, litoželezni, prinešen od tam, kjer je to doma. Postavim ga direktno na plinski obroč vrtnega žara. Naj ve kaj so jesenski ognji…!
In zraven? Eni prisegajo na mošt, drugi na mlado vino. Od danes naprej prisegam na kostanjevo pivo. Resnici na ljubo nisem vedel, da to sploh obstaja. Prijatelj ga je bil prinesel s popotovanja po Korziki. Pa sem ga hranil za posebno priložnost. S takšnim pivom pač ne moreš prav prozaično zaliti kranjske klobase s kislim zeljem!