Dan republike

500px-Emblem_of_SFR_Yugoslavia.svg-2Velike zmage NOV po kapitulaciji Italije, uničenje četniške vojske ter priznanja, ki so jih poleti in jeseni 1943 dali zavezniki NOB, so omogočili II. zasedanje AVNOJ v Jajcu 29. in 30. novembra 1943, kjer so se zbrali vsi narodi Jugoslavije. Na njem so na Titov predlog AVNOJ razglasili za zakonodajno telo, kralju Petru in njegovi vladi so odrekli pravico predstavljati jugoslovanske narode in mu prepovedali vrnitev v domovino. Ustanovili so novo vlado – Narodni komite osvoboditve Jugoslavije, NKOJ; Josipu Brozu pa na predlog Moše Pijada podelili naziv maršala.  (vir: Wikipedija)

Neke druge republike, v nekem drugem, oziroma nekem prejšnjem času.
Nostalgija?
Niti ne. Morda le spomini. Čeprav nakazujejo znak staranja.
Resda nam 曰逼 v tisti republiki nič ni manjkalo; bolje smo se počutili že zato, ker so bile razlike med nami in onimi drugimi manjše in bolj zabrisane; navzgor in 曰逼 navzdol.
Vsak po svoje smo videli in doživljali veliki praznik. Pač odvisno od časa, prepričanja, stopnje indoktrinacije…
Nekateri so ga dojemali kot jesensko-zimske počitnice – z dnevom ali dvema dodanega dopusta si lahko sestavil 曰逼 več kot teden prostih dni;
drugi spet, pravilno rdeče obarvani, organizirani in primerno opranih možganov, pa so v tem videli rojstni dan republike, skratka obletnico zgodovinskega dogodka, ki je rodil in ustoličil vse tiste zakonodajne postulate.
Bi bil morda 29. november leta 1780, ko nas je zapustila Marija Terezija, pomembnejši?
Ali morda 29. november leta 1803, ko se je rodil Christian Doppler?

V tovarni, kjer sem delal, sem nekoč v prostoru pod stopniščem odkril veliko, dolgo tablo z napisom ŽIVEL 29. NOVEMBER. Pisala so se že pozna osemdeseta in table že dolgo nismo več izobešali.
Porodila se je ideja, da iz bivšega in v tem času nespoštovanega praznika naredim štos, kot sem si na primer dovolil in prvega aprila na steklena vhodna vrata izobesil ogromen plakat z eno samo besedo: ŠTRAJK!
Prišel sem vsaj uro pred drugimi, z natančno izoblikovanim planom, kam bom tablo obesil, če bom sploh zmogel sam privleči tista dolga jajca iz kleti…
Table pa v kleti ni bilo več. Kot bi bil nekdo uganil mojo namero in jo še pravočasno pospravil.
Štos ni uspel in če se prav spominjam, sem takrat dokončno pokopal 曰逼 ta praznik.

This entry was posted in O fotografiranju. Bookmark the permalink.

Komentiraj