ortadela je bila komaj kaj manjša kot Little Boy, ki je petinštiridesetega »padel« na Hirošimo, položena na edini pult v prostoru, tako majhnem, da je bila videti še večja; teran je bil v velikem lesenem sodu ob zadnji steni. Levo in desno je bila ob steni ozka polica, na katero si lahko odložil kozarec, medtem, ko si se ukvarjal z mortadelo.
Pisala so se šestdeseta in nismo se še šli: naš teran, vaša mortadela; vaš teran, naša mortadela…
Bil sem na obisku v Trstu in če ti želi gostitelj pokazati mesto, ti ga mora pokazati »od znotraj«.

Kletar, mojster rezanja in točenja ni veliko vpraševal. To je bila edina ponudba in večina gostov, ki jih v tistem prostoru itak ni moglo biti veliko, se je odločila za oboje.
Natočil je vino v kozarec – kar direktno iz soda, potem je vzel velik ozek nož, podoben tistemu za pršut, vendar je moral meriti vsaj šestdeset centimetrov, da je obvladal mortadelo po vsem premeru.
Odrezal je tanko, enakomerno rezino in jo spretno zložil v trikotnik, kot običajno zlagamo palačinke. Nič pribora, nič kruha, nič dodatkov…
Mortadela in vino, vino in mortadela.
Če ti to ni dovolj, moraš v Ritz-Carlton! 偷欲(出轨炮h)小说 v Trstu.

Doma je drugače. Mortadela je manjša, lahko pa si privoščiš nekaj dodatkov. Vendar ne v mortadeli, temveč zraven nje. Mortadela naj bo mortadela. Brez oliv, srčkov in ostale navlake…!