otr, kva za en šit ropota v tej škatli…?

Bi se vprašanje glasilo danes.
V Župančičevih časih je bilo nekaj več spoštovanja
in nekaj manj »čudnih« besed.

Očka, pa kaj je v tej zlati igrački?
Kaj to nabija nalahno ves čas?
– Ciciban, veš, to so drobni kovački,
božji kovački, da kujejo čas.

Kujejo dneve in tedne in leta,
s kladivci naglimi kujejo čas,
vsemu, karkoli pod soncem se kreta,
k rojstvu in k smrti zvonkljajo ves čas.

Tik-tak! na delo, v skrbi nas budijo,
pota nam merijo, spremljajo nas,
vsakemu svojo pojó melodijo,
srcem človeškim skrivnosten ukaz.

Očka, povej mi: ti božji kovački …
ali bi slišal njih pesem i jaz?
– Sinko, le skloni uho k tej igrački,
čul boš, kako se ti kuje tvoj čas.

Čudo prečudno! Res pojejo meni!
»Ciciban, Ciciban!« slišim ves čas,
drobno kot ptičke na veji zeleni:
»Ciciban, tebi zlat kujemo čas!«

Oton Župančič