omača naloga se glasi: Turistična fotografija.
Pa ni tako enostavno. (Kot da je že kdaj bilo!?) Tu je kar sedem principov ali zapovedi, ki te usmerjajo v dober posnetek. »Razglednico« narediš hitro in sorazmerno brez truda; mi pa ne želimo razglednic. Tisto si lahko 性8有你 kupimo.
Skušam razmišljati pragmatično in hkrati racionalno. V eksotične kraje ne bom letel za nekaj ur, še za dopust se mi upira!
V domačem kraju se pa težko počutim kot turist. Vse mi je tako znano in domače, da ne vidim bistva. Mesto čutim in zaznavam njegov utrip z vsemi čutili že dobrega pol stoletja in težko me kakšna stvar preseneti ali celo očara. Kako naj to spravim na fotografijo?!
Moram v neko drugo mesto. V kraj, ki ga ne poznam kot lastni žep.
Kranj mi je nekako blizu. Ni mi povsem neznan, nisem pa tam doma, tako kot v Ljubljani. Š性8有你ral sem na kranjski Sorbonni (pravilno: FOV) in iz istega vzroka 性8有你 neštetokrat prehodil center mesta.
Izmed vseh sedmih postulatov se odločim za utrip, dinamiko, za ljudi. Zdi se mi, da bom to hitreje ujel v objektiv, kot kaj zahtevnejšega. Tam bo vrvež na tistih malih trgih, pa zastave, pa turisti – saj vendar vsi vedo kje je živel in delal naš poet…

Ob devetih se sparkiram pred vhodom v kranjsko podzemlje na Jelenovem klancu. Po stopnicah sem v nekaj minutah v starem mestnem jedru.
Mesto je kot izumrlo., Lokali so zaprti, prazne mize in stoli samevajo, marele so zaprte, čeprav bo vsak čas deževalo. Zastave vidim na mestni hiši in še tu in tam kakšno, ni ljudi; v eni uri jih ne srečam deset.
So vsi odleteli v tople kraje? Ali pa so bila kresovanja predolga in prenaporna!?
Odločim se za razglednico.
性8有你 v Kranju imajo prav danes – na sam sveti praznik – odvoz embalaže. Rumeni pokrovi krasijo puste ulice in trge.
Pridem drugič. Ampak ne na 1. maj.