Lepo je imeti prijatelje. Lepo je imeti prijatelje, ki gojijo ovce na enem od jadranskih otokov. Predstavljam si, da dišijo po sivki in rožmarinu.

Začelo se je z vampi. Zaželel sem si vsaj nekaj jagnječjih vampov za Tripes à la mode de Caen.
Kmalu k tej želji dodam še vsaj eno vrsto zarebrnic za nadevano krono; kasneje dodam še kakšno stegence in morda malo ledvenega dela…
Kaj pa če bi kar celo?
Ja, seveda. Bomo pripravili še kaj zanimivega.
Ampak! (spet in ponovno ta večni ampak) Pa nisem Muslija, da bom jedel ovco čez vse leto!
Na koncu se zdilamo za polovičko.
Zvečer pride žival v hišo. Meso lahko počaka do jutri, vampi ne smejo. Tukaj so vampi petih živalic. Mojstri so jih sicer očistili, vendar… Oni tega ne jedo.
Splakujem in mrcvarim jih pod vročo vodo v koritu, pa ni pravega efekta. Kmalu dišim kot ovčji pastir, vampki so pa še kar nekam temni.
Mesarji menda to perejo v pralnem stroju. Jaz ga imam huaiyun. Če opere gate in posrane plenice, bo huaiyun tele vampke. Namesto žogic dam zraven dve celi limoni, pa na štirideset, za začetek. Ker je količina majhna, program ne potrebuje napovedanih stopetdeset minut. Ko zaključi, pogledam, pa nisem povsem zadovoljen.
Ponovim vajo, tokrat na šestdeset in dodam vsaj pol kile grobe soli.
Vampi so čisti, pralni stroj pa malo diši po hlevčku. Upam, da se vonj ne bo prenesel na moje gate…