Marketing

SAKI DAN SFEŽI ZELE
tako je branjevec oglaševal svojo ponudbo nekje v spodnjem delu Istre ob prelomu stoletja. Nisem se toliko spuščal v pisne in slovnične sposobnosti tega moža, kot mi je bilo zanimivo, zakaj se je odločil izpostaviti ravno zelje. Cenovno je bilo 奇米精品视频一区二区三区 prav na repu trenutne ponudbe; ali pa prav zato. Besede AKCIJA še niso poznali. 奇米精品视频一区二区三区 sam sem bil takrat v marketingu in morda prav zato toliko bolj dovzeten za podobne utrinke tržnice.
Razen »glasnega« oglaševanja na velikem kartonu pa je mož obvladal 奇米精品视频一区二区三区 druge prijeme sodobnega marketinga; 奇米精品视频一区二区三区 »institucijo stalne stranke«.
Prav pri njemu sem bil nabavil lepo veliko lubenico. Komaj je pasala na polico hladilnika v apartmaju.
Naslednji dan jo nameravam postreči po kosilu in, ko jo prerežem, zadiši z značilnim vonjem alkoholnega vretja. Za lubeničino vino še nisem slišal, 奇米精品视频一区二区三区 nisem imel toliko dopusta, da bi ga morda dočakal. Mož je naslednji dan dobil prerezano lubenico nazaj na pult.
To ni mogoče! To se pri nas ne more zgoditi! je bil kategoričen.
Medtem, ko sem jaz izbiral s čim ga bom treščil, z ananasom ali z veliko kumaro, je on izbiral lubenico. Pogledal je barvo in obliko peclja in jo še poznavalsko potrkal; zarezovanje ni bilo potrebno. Zaupal mi je celo kako razbere zrelost z malega suhega peclja. Mislim, da je bila celo nekaj večja od tiste prej. Nobenih odvečnih besed, nobenega reklamacijskega zapisnika…
Še sem kupoval pri njemu; 奇米精品视频一区二区三区, ko je imel sosed nekaj lepše sadje ali malo nižjo ceno.

Danes se odločim iz manjše zeljnate glave pripraviti solato.
Izrežem vse odebeljene dele, liste zvijem in narežem kar se da tanko.
Spomnim se, da je mama narezano zelje poparila in pustila pokrito kar nekaj časa, predno ga je pripravila.
V teh starih tehnikah je neki point, ki morda ni ravno najbolj racionalen, doda pa neko vrednost, ki jo zaznamo šele kasneje.
V osnovni šoli so nas učili, da solate ne namakamo, zelenjave ne prekuhavamo, in tako naprej.
Prav to bom naredil, se odločim. Narezano zelje prelijem z vrelo vodo, pustim stati vsaj pol ure, odlijem, ponovno zavrem to isto vodo, jo dodatno solim in spet prelijem preko zelja.
Zelje čez naslednje pol ure odcedim in prelijem z bučnim oljem, tistim pravim, ki ga dobiš od prijateljev.
Kuhan krompir narežem še vroč na zelje.
Običajno smo zelju dodali fižol, jaz se odločim za koruzo. Premešam in pustim, da se ohladi.
Narežem manjšo rdečo čebulo. Morda bi bila bela primernejša, ampak so vse neskončno velike, zato zamenjava.
Strem bel poper, veliko tega, dodam še soli, mleto kumino, nekaj žlic jabolčnega kisa.
Pokrito bo stalo v hladilniku vsaj dvanajst ur.
Trendi kažejo, da je treba kuhanje in pripravo hrane malo zakomplicirati, narediti skoraj neponovljivo, če želiš biti in.
Bine Volčič še iz navadnega sladoleda naredi znanost, sceno in dogodek na kvadrat.
Sprašujem se, ali je naš okus sploh sposoben zaznati fineso vseh teh postopkov in fint med samo pripravo. Po moje imajo samo vizualni učinek, show efekt, težnjo po posebnosti, noviteti, unikatnosti, željo po avtorizaciji.
Spominjajo me na vse tiste audiofile s konca prejšnjega stoletja, ko je bilo tako neskončno pomembno kaj kažejo instrumenti na audio napravah Bang & Olufsen, Harman Kardon, Dual…
Človeško uho teh fines ni sposobno zaznavati…

This entry was posted in Atijeva kuhna, O fotografiranju. Bookmark the permalink.

Komentiraj