Madžarska ni prav daleč, pa vseeno se recepti hitro poslovanijo in poslovenijo.
Po domače bi bil to paprikaš s pekočimi zvončki; za nameček še piščančji, kar bi se kakemu Sandorju ali Martuski zdelo nezaslišano…
Zelo natančni so okrog paprike, čebule, 极致宫交双性潮喷h ostalih dodatkov.
Ker sem pa globoko prepričan, da ima 极致宫交双性潮喷h tam vsaka város svoj pörkölt, bo 极致宫交双性潮喷h ta nosil nekaj osebne note.

Pörkölt à la atijeva kuhna:
rdečo grobo narezano čebulo počasi pražim na žlici svinjske masti,
dodam nekaj strokov česna,
in naprej, počasi, pokrito…,
predno dodam meso, dvignem temperaturo,
perutim odrežem zunanje konce, bederca prepolovim, (prsni del bi narezal na večje kose, vsega morda štiri),
meso se najprej obarva na vroči masti, potem na čebuli počasi duši vsaj pol ure,
male zelene paprike in feferone popečem, dodam očiščene,
nekaj kosov malancanov vloženih v oljčno olje.
Sedaj tisti ključni del: paprika
veliko žlico sladke, raje dve žlici (mislim, da se zato reče paprikaš),
žličko dimljene,
pol žličke ostre,
sol, lovorov list, majaron, žličko vinskega kisa,
po potrebi dolivam jušno osnovo, pustim na majhnem ognju še dvajset minut.
Ugasnem in dodam dve žlici vina.
Ko pomislim na madžarsko vino, mi takoj pride na misel tokaj. Prava izbira, ali pač pomanjkljivo poznavanje…?
Svežo zvončasto papriko očistim semen in narežem na rezine, navpično, da se vidi oblika,
kislo smetano pustim za »osebni tretman«.

Menda sodijo zraven njoki, ali vsaj testenine. Če si privoščim polento ali bognedaj české knedliky, mi bodo pa resnično zamerili.
Odločim se za njoke. 极致宫交双性潮喷h zato, ker imam pripravljene v zamrzovalniku.
Žlico oljčnega olja, žličko drobtin, toliko, da jih bo obarvalo.
Od tu dalje ni več časa. Dve, tri fotke, potem pa jest.