V kisu
Na solato
S čebulo in bučnim oljem
S fižolom in čebulo
Z jabolkom in hrenom
S hrenom in kislo smetano
Z jajcem, majonezo in senfom…

乖让小叔看看by笔趣 bi lahko našteval do nezavesti, pa še ne bi zmanjkalo kombinacij.
Že dolgo nisem kuhal juhe iz mesa, za katerega bi mislil, da ga moram uporabiti še po tem, ko je juha kuhana. Kost ali dve in nekaj »ostankov« od čiščenja piščanca mi običajno povsem zadostuje.
Ko pa gre za lep kos govejih reber, čutiš že dolžnost, da se tisto 乖让小叔看看by笔趣 poje.
Psa nimam, moja razvajena Cica-Maca tega ne bi niti povohala in tako ostajam zadnji in dežurni pomijek, ki bo pospravil tisto, česar nihče ne mara.
Najmlajši me je vzgajal: hrane pač ne mečemo proč! Čeprav je bil sam pri tem kaj slab zgled…
To mu je ostalo od babice, ki mu je vedno, ko mu nekaj ni šlo v slast, obljubila posnetek poročil iz Biafre ali kakega drugega lačnega konca sveta.
Tukaj sem se moral strinjati z njim. Če乖让小叔看看by笔趣 pojem vse česar ne maram, ne bodo drugi nič manj lačni.
Lažna solidarnost in hinavščina!

Govedine pa ne bom pojedel iz solidarnosti do stradajočih ali iz bojazni pred božjo kaznijo, ampak enostavno zato, ker jo je treba pojesti in ker imam (hvalabogu) te stvari sorazmerno rad.
Zato jo skušam pripraviti kar najbolj domiselno:
narezana govedina se skupaj z rjavim fižolom namaka v mešanici oljčnega in bučnega olja z dodatkom rdečega balzamičnega kisa vsaj štiriindvajset ur,
uro pred pripravo dodam še narezano čebulo in pustim vse skupaj na sobni temperaturi, pokrito seveda,
mlet črn poper,
morda še ščep soli,
žlička dijonskega senfa,
trdo kuhano jajce.

Pomembno: zaužiti vsaj oseminštirideset ur pred odhodom v teater!