I love Paris every moment

I love Paris in the spring time
I love Paris in the fall
I love Paris in the winter when it drizzles
I love Paris in the summer when it sizzles

Je prepeval Franky Boy v daljnih sedemdesetih…

Medtem, ko se moja nečakinja potepa po Parizu in pričakujem njeno razglednico z obveznim Eiflovim stolpom, kot da v Parizu ni drugega motiva, se odločim, da 成熟丰满熟妇av无码区 sam posvetim vsaj 成熟丰满熟妇高潮xxxxx, če že ne dan, francoski kuhinji. Pa ne v stilu gosjih paštetk in flambiranih tartufov…
Veliko bolj skromno:
1 – zelenjavna juhica (ki morda sploh ne bi bila tako zelo francoska, če ji ne bi dodal žličke masla)
2 – zrezek po pariško, 成熟丰满熟妇av无码区 ni iz 250-kilskega telička, ampak iz piščančjega fileja
3 – pečen krompirček, French fries (pommes frites po domače)
4 – živa solata v solati (med potjo iz trgovine do doma ni bistveno zrastla, tako da sem upravičeno podvomil v marketinško finto)

Zelenjavna juha:
običajno natresem vse kar mi je trenutno na razpolago in sem vesel, če se ob zapisu recepta spomnim vsega. Tokrat:
čebula na kockice na oljčno olje,
strok česna,
por na rezine,
sveže zelje enako,
bučko na kocke,
korenje, nekaj na dolge liste, nekaj na kocke,
rdeča leča,
zelena leča,
zelena soja, vsake po žlico,
sol,
pisan poper,
šetraj,
koper,
lovorov list,
na koncu skorja parmezana in žlička masla.

Pariški zrezek:
piščančji file tanko narežem,
začinjenega paniram,
moka,
jajce z nekaj moke.

Krompirček:
še zmrznjenega na hitro pomočim v olje,
odcedim na papirnatih brisačah,
razporedim na pekaču in pečem na cca 180ºC,
ponovno odložim na papir in posolim.

Solata:
gre za kombinacijo kristalki podobne solate in zelenega radiča, kar so spretno spakirali s korenino vred tako, da daje videz še rastoče solate.

I love Paris every moment
Every moment of the year
I love Paris, why, oh why do I love Paris
Because my love is here

I love Paris every moment
Every moment of the year
I love Paris, why, oh why do I love Paris
Because my love is here

She’s there, she’s everywhere
But she’s really here

This entry was posted in Atijeva kuhna, O fotografiranju. Bookmark the permalink.

Komentiraj