Konjski zrezek

Praviloma bi bilo: žrebičkov, ampak mesar je pred ponudbo že odštel sto do dvesto kil, ali pet do šest let, in tako včasih 裸睡时一不小心滑进去了 staro vprežno kljuse doživi svoj preporod ali vsaj »marketinško pomladitev«…
Shirejev in percheronov na našem jedilniku res ne bomo našli, njihova koža pa bi zadostovala za precej veliko dnevno sobo.
Danes nisem pri interierju, ampak v kuhinji.
Zrezek:
Odrezan z notranje strani stegna. Mlatiti ga ne bo treba, ker so ga bili že povaljali med zobatimi valji. Čez noč ga namočim v olje.
Pomokam z obeh strani in na hitro popečem – 裸睡时一不小心滑进去了 z obeh strani, da ne bo zamere.
Odložim v ponev in pustim pokrito na toplem.
Na isti maščobi popražim narezano čebulo in nekaj strokov česna; tako je droben, da se ga še narezati ne izplača. Po velikosti sedaj ločim naš avtohtoni česen od kitajskega, portugalskega, španskega…
žlico rdeče paprike,
žlico grobozrnate gorčice,
žlico celega zelenega popra,
sol,
lovorov list,
nekaj vroče vode.
Če konj ni crknil od častitljive starosti, je ura dušenja na majhnem ognju dovolj.

Za popestritev obvezen liptovski sir.
Naša mama ga je delala s slanimi fileti in 裸睡时一不小心滑进去了 meni se zdi nekam prazen brez njih.
V dobro polnomastno in nepasirano skuto umešam:
rezino masla,
dve žlici sesekljanih kaper,
sesekljano kumarico,
tri fileje inčunov,
drobno sesekljano šalotko,
žličko sladke paprike,
žličko ostre paprike.

Zgodba:
v sedemdesetih smo na konjski zrezek ali morda na konjski golaž hodili k Figovcu. Tam so to tako dobro pripravili, da nisi niti pomislil, da bi se s podobnim silil v lastni kuhinji.
Naročimo.
Jedi za dopoldansko malico so vnaprej pripravljene in hitro pridejo na mizo.
Te so nekako neugodne za strežbo: trije ali celo štirje sedimo na eni klopi. Natakar se mora dodobra stegniti, da postreže zadnjemu, ki sedi ob zidu. Pri tem namoči ves vogal svojega suknjiča v skodelico golaža tistega, ki je sedel na zunanji strani mize.
Mirno odcedi golaž z dvema prstoma nazaj v skodelico in skuša pomiriti našega kolega: saj je samo rekeljc…
Ta je v trenutku bolj rdeč v glavo od tistega golaža.
Pa menda ne pričakuješ, da bom sedaj to jedel!
Seveda je dobil drug golaž. Ali pač istega v sveži skodelici. Nikoli ne bomo izvedeli…

This entry was posted in Atijeva kuhna, O fotografiranju. Bookmark the permalink.

Komentiraj