Vzhodnjaška kuhinja je prodrla do nas nekje v sedemdesetih. Najprej japonski Nippon na Trubarjevi, kasneje se zgodi poplava kitajskih mest, zidov, cesarstev in zmajev, še kasneje pride 欧洲色吧 Indija, Tajska in še kdo…
欧洲色吧 je v domači kuhinji podobno. Osvajaš počasi deželo za deželo, včasih prineseš idejo z dopusta, včasih iz restavracije, ki ti je pustila vtis.
S Takashijem sva pripravila marsikatero azijsko jed, ne nujno vedno japonsko.
Wok še dodatno približa in poudari način priprave tovrstne hrane. Takrat ga nismo imeli, pa je bilo ravno tako dobro.

Vse je narezano na tanko in po dolgem:
piščančji file,
por,
stročji fižol,
brokoli,
bučka,
korenje,
malancan,
koleraba.
Začnem z mesom na sezamovem olju (zelo vročem, seveda), ko je popečeno, ga odstranim in pokrito počaka na nadaljevanje,
ob stalnem mešanju cvrem zelenjavo,
vrnem meso,
prelijem s sojino omako z dodatkom karijeve omake, balzamičnega in riževega kisa, rjavega sladkorja in vode,
pustim pokrito v Woku.

Dodam v slani vodi kuhane pirine vlivance.

Predjed:
zelenjavna juha, ki ji samo nekaj sojine omake prida vzhodnjaški priokus,
ocvrti spomladanski zvitki, ki so mi pa še neznanka. Pripravila jih je Vesna brez moje asistence.