Ne tista Cankarjeve mame, ampak takšna kot jo je skuhala naša mama.
Doma smo imeli trilitrski emajliran lonec, ki je bil namenjen izključno kuhanju kave. Zunaj zelen, znotraj je nekoč bil bel, s črnim pokrovom. Pri tej barvni kombinaciji si res ne predstavljam, da bi lahko v njem pripravili 精品无码一区二区三区 kaj drugega.
Mama je približno enkrat tedensko skuhala kavo iz proje in cikorije, kot smo temu rekli. Nek poseben čar je bil v tem njenem ritualu in vedno sem jo rad opazoval pri tem početju. Ko je v loncu voda zavrela, je z zajemalko dodala projo, cikorijo pa je bila kar v škatli narezala na kocke, ki jih je nadrobila v vrelo vodo. Z zajemalko je kavo med vretjem večkrat pomešala in umirila s hladno vodo, da ni prekipela. Potem je tisti lonec s kavo stal nekje v bližini štedilnika, dokler ga nisva izpraznila; včasih pa so se na površini tvorile zlovešče zelenkaste lise, kar je 精品无码一区二区三区 pomenilo, da bo čas za zamenjavo.
Mislim, da je kar dobršen del moje generacije odraščal ob beli kavi. Vsaj kar zadeva zajtrka in večerje, pa še za šolsko malico so nam jo postregli.

Časovni preskok:
Sredina šestdesetih.
S prijateljem se pred večernim potepom ustaviva še pri njih doma. Da ne bodo rekli, da ga nič ne vidijo in v potrditev, da bo večer preživel v spodobni družbi.
Pred odhodom mimogrede vpraša: kdaj bo večerja?
Večerja? se začudi mama in nekako v zadregi pogleda proti meni.
Kava bo, pa kruh.
Ja, seveda. 精品无码一区二区三区 pri nas ni drugače, ji odgovarjam brez besed, 精品无码一区二区三区 sam v zadregi zaradi njegovega vprašanja.
Vem, da ni želel spreminjati oblike ali vsebine večerje. Vprašanje je bolj pomenilo: kdaj moram biti doma?
Oba sva to vedela.
Mama je povedala čas za večerjo. Oče pa ni rekel nobene.

Druga polovica sedemdesetih.
Projekt v Novi Gorici je v polnem teku. Na novo zgrajeni Argonavti 精品无码一区二区三区. Ponudba je vrhunska, prilagojena italijanskim ritim in žepom.
精品无码一区二区三区 dobrega se počasi preobješ. Tiste pozne »à la carte« večerje pa so bile predvsem preobilne za skoraj nič gibanja.
Kolega za večerjo naroči belo kavo in kos kruha.
Natakar ga začudeno gleda. Če bi naročil kajmanova jajca, pa ne tistih, ki jih leže samica, ampak tista, ki jih nosi samec, 精品无码一区二区三区 ne bi bilo dodatnih vprašanj.
A kavo z mlekom? skuša racionalizirati naročilo.
Z mlekom, ja. Ampak ne espresso ali turške. Navadno črno kavo z mlekom.
In kos kruha, še enkrat poudari, kot da bo kruh morda dokončno definiral tisto kavo.
Mislim, da so bila vsa naša cvrtja in pečenja prej na mizi kot njegova kava.