Spet nostalgija?
Niti ne. Se je pa pošteno ohladilo…
Običajno so se želje po teh pijačah pojavile na smučanju. Eni so navijali za grog, drugi za kuhano vino, najbolj korajžni so zahtevali šumadijski čaj. Ta je zares pogrel.
Rekli smo: če ne gori, ni dober!
Spet pogledam kaj menijo drugi. Na netu berem: mekana rakija…, 12%…,
To ni to. Če bi gorelo pri dvanajstih procentih, bi gorelo večino vin… Pa vemo, da ne.
Hvalabogu mekana pri nas sploh ne obstaja. Petinštirideset procentov, ali pa nič!

Žlico belega sladkorja karameliziram v ponvici. Namerno belega, da sledim barvi.
Prelijem z žganjem in prižgem,
goreče prelijem v kozarec.

Imel sem »ta zaresne« kozarce za vroče in goreče pijače. Naenkrat so postali navlaka in so šli na smetišče zgodovine.
V želji, da bi se videla barva pijače, vzamem zelo neprimeren kozarec, dodam žličko, da ga ne bi razčefukalo.
Itak, da ga je. Ne toliko zaradi čaja, kot zaradi plamena.

Šumadijo, Šumadijo, ko bi tebe ostavio
Šumadijo, oj,…

This slideshow requires JavaScript.